Saj ne vem kako naj začnem, da mi boste verjeli, da se pravljice dogajajo. Najbolje kar na začetku, pa bo, kar bo.
Z Matjažem sva se spoznala pri mojih sedemnajstih. Nekega petka, v našem disku. Bil je postaven blondinec, ki je bil vedno obkrožen s tropom deklet. Prišla sem s svojo družbo sošolcev, on pa je samozavestno sedel za točilnim pultom. 'Še dobro, da mi blondinci niso všeč', sem pomislila, ko mi je nekaj rekel. Potem se nisem več zanimala zanj, dokler me ni za roko povlekel prijatelj in mi rekel: "Pridi, nekoga ti bom predstavil."
Peljal me je k Matjažu. 'Pha, kaj bi pa ta frajerček rad od mene', sem si mislila. Stala sem pred njim, popolnoma hladnokrvno, on pa je govoril. Šla sva plesat in ni se več hotel ločiti od mene.
"Ti boš enkrat moja žena," mi je rekel.
"Ja, ko se bodo opice strigle," sem mu zabrusila nazaj. Ker je bila ura že pozna, sem morala domov, rekla sem, da grem na stranišče in pobegnila.
Drug dan je že zgodaj zjutraj pozvonil telefon, bil je Matjaž. Izbrskal je mojo številko in ni več odnehal. Vsak dan me je klical. Vabil me je na zmenke v kino, na zabave. Jaz pa sem vsa njegova vabila zavračala. Medtem sem izvedela, da je star triindvajset let, da je edinec, da ima službo in da živi z mamo, čisto blizu nas.
Nekega dne sem se naveličala upirati. Če je fant tako vztrajen, pa naj mu bo!
Šla sva v kino in na pico. Matjaž se je pokazal v svoji najlepši luči. Bil je duhovit, zabaven in zanimiv. Toliko se že dolgo nisem smejala. Potem so najini zmenki postali redni. Spoznal me je s svojimi prijatelji, skupaj smo se zabavali cele noči. Biti z Matjažem je bilo sanjsko, vsi so ga poznali in on je bil car, kamorkoli je prišel. Zaljubila sem se, kot še nikoli.
In tudi on je imel resne namene z mano. Peljal me je domov in me predstavil svoji mami. Ni bilo videti, da bi bila gospe všeč, ampak meni je bilo vseeno, jaz sem bila zaljubljena do ušes.
Naslednja tri leta so bila ena sama zabava. Povsod sva bila. Na morju, v tujini, z motorjem, z avtom, kjerkoli se je kaj dogajalo, tam je bil Matjaž in jaz z njim.
Potem pa sem pri enaindvajsetih zanosila. Kaj pa zdaj?
"Poročila se bova,«"je rekel Matjaž. Bila sem presrečna.
"Kje pa bova živela," sem vprašala. Moja ideja je bila, da bi za začetek najela stanovanje. Nekaj je zamrmral in o tem se do nadaljnjega nisva več pogovarjala.
Poročni dan mi ni ostal v preveč lepem spominu. Bilo mi je slabo, tašča in mama pa sta odločali o vsem. Mene ni nihče nič vprašal. No ja, pa saj me tudi ni zanimalo, glavno je bilo, da se jaz poročim s svojim princem.
Spet se je pojavilo vprašanje, kje bova živela. Matjaž je rekel, da bomo začasno kar pri njegovi mami, saj ima prostor in bi bilo škoda plačevati najemnino drugje. Strinjala sem se, kaj pa, bila sem mlada in slepa.
Matjaž me je razvajal, mi stregel in me crkljal. Jaz pa sem uživala. Da je tu in tam zamudil iz službe, da je šel s prijatelji na pijačo, ki so se zavlekle pozno v noč, da ga včasih cel dan nisem videla, me je včasih jezilo, ampak mu nisem hotela nič reči. Naj uživa, dokler še ni otročka.
Jan se je rodil nekega zimskega petka. Kako je bil lep! Nisem se ga mogla nagledati. Matjaž je bil ves iz sebe, dobil je sina. In razlog, da se je zabaval cel teden in pil na njegov račun.
Počasi je začel kazati svoj pravi obraz. Pa saj ga nikoli niti ni skrival, samo jaz sem bila tako mlada in naivna.
Izkazalo se je, da bom morala za otročka skrbeti praktično sama. Tašči sem bila že od samega začetka trn v peti, Matjaž pa se je izgovarjal, da s tako malim otročkom nima kaj početi. Izgovarjal se je, da nima časa, ker je kolegu obljubil, da mu bo popravil motor. In ga že več ni bilo. Počasi sem začela opažati tudi, da precej pije. Prej v družbi, kjer smo vsi pili, tega nisem opazila. Zdaj, ko pa sem sedela doma z otrokom, on pa je tekal okrog in prihajal domov pijan, pa me je začelo motiti.
Ko je bil Jan star dve leti, smo se na moje vztrajanje preselili. Sicer v stanovanje v isti hiši s taščo, ampak bolje kot nič, sem si mislila. Motila sem se. Moj mož je imel pri mamici večno potuho. Če sva se kaj sporekla, je enostavno odšel k mami. Nekega dne, Jan je bil star štiri leta, se je odločil, da pusti službo in še z enim prijateljem odpre podjetje. Na začetku je delovalo sanjsko. Edini problem je bil, da njegove sanje niso prinašale denarja. Porabil je že vse prihranke, po cele dneve ga nisem videla, če pa je že slučajno bil doma, je bil nataknjen in prepirljiv, da sem morala okoli njega hodit kot po jajcih. Ampak, jaz sem ga imela rada in sem mu vse odpuščala. Hodila sem v službo, skrbela za otroka in dom in jemala kredite, da smo lahko shajali.
Nekega dne je doma pozvonil telefon. Javila sem se, na drugi strani pa je nek mencajoč glas spraševal, če je to gospa Metka. Srce se mi je ustavilo in prav sem imela, mož je imel ljubico. Odvihrala sem v podjetje in ga postavila pred dejstvo. Seveda ni nič priznal. Meni pa se je mešalo, bila sem jezna in razočarana, počutila sem se izdano. Vpila sem nanj, on pa je izgubil živce in me udaril.
Stala sem tam kot vkopana, niti premaknit se nisem mogla. V meni pa se je vse podiralo. Moje sanje, pričakovanja, skrite želje, ljubezen, vse.
Tu se je moja prva pravljica končala. Matjažu sem spakirala stvari in ga v enem dnevu preselila k njegovi mami. Nič mu ni bilo jasno. Hodil je prosit, jokal, obljubljal, da se bo poboljšal, ampak jaz sem ostala neomajna. Zahtevala sem ločitev.