Niti o hrani nisem razmišljala, pač pa se mi je pred oči zarisalo, da moram še na odvajanje blata, da bo črevo zares čisto. To mi je uspelo, čeprav je po školjki stekla le vodena tekočina. Še urin je bil bolj rumen. Jaz pa sem bila v obraz vsa rožnata in zazdelo se mi je, ko sem se v sanitarijah pogledala v ogledalo, da imam na obrazu prozoren izraz. S pogledom sem skozi straniščno okno ošinila še prebujanje jutra in prisluhnila, če se je enakomerno tožeči moški glas iz sosednje zgradbe, ki je paral nočno tišino, umiril. Ničesar ni bilo slišati, le zamolklo ščebetanje ptičev, ki so se spreletavali po sveže pokošeni jasi.
Legla sem v posteljo in se zatopila v branje. Ponovno sem prebrala zadnjo stran, da sem se spomnila vsebine, čeprav mi zanjo ni bilo mar. Hotela sem le pretentati svoje misli in občutja ter si enostavno zgraditi svet, kjer sem se dobro počutila. Vmes sem poklicala Fabijana, ki je že bil v službi in je moj klic nestrpno pričakoval, kakor se mi je zazdelo, ko sem zaslišala njegov glas. Novic še nisem imela, zato sem mu rekla, da se mu javim takoj, ko bom izvedela podrobnosti.
Vrata sobe so še nekaj časa ostala zaprta, nato je vstopila sestra z jutranjo haljo v naročju in mi povedala, da sem prva na vrsti za operacijo. V grlu sem začutila cmok in rahlo sem zadrhtela. Ko sem si oblekla ’šlafrok’, mi je še dejala, da bom šla po operaciji na drugi oddelek, ker bodo tudi te prostore prepleskali, zato naj spraznim nočno omarico. Ko je odšla, sem poklicala Fabijana in mu, kolikor sem lahko, mirno rekla, da odhajam v operacijsko. Nato sem izklopila mobitel ter se sesedla na posteljo, saj so mi kolena klecnila.
Začutila sem mraz v dlaneh, čeprav so postajale vedno bolj potne. Sestra je prinesla večji ovoj, kamor sva spravili osebne stvari, nanj pa je z velikimi črkami napisala moj priimek. Spremila me je do konca oddelčnega hodnika, kjer me je čakala druga spremljevalka. Kljub poletju sem imela ledeno mrzle tudi noge, ki so mi v gumijastih ’opankah’ drsele. Hodili sva počasi, tako sem imela nekaj minut časa, da sem se vživela v scenarij, ki sem si ga prejšnji večer zamislila. Doživljala sem zakulisje. Ob vsakem novem prostoru, kamor sva vstopili, sem pričakovala soj žarometov. A vrata so se odpirala in zapirala, drsela ter nihala, luči so le nemo brlele, pot pa se mi je zdela neskončno dolga.
Na končni postaji sva se ustavili. Spremljevalka, ki mi je povedala, da opravlja prakso, mi je pokazala posteljo, kamor bom morala gola leči. Slekla sem se nekako spokojno umirjeno, le drgeta telesa še nisem uspela ustaviti. Ko me je pokrila z zelenim pregrinjalom in sem začutila vso težo platna, sem vedela, da se bliža začetek. Poslovila se je, jaz pa sem nedoločno dolgo tako ležala. Nato sem začutila premikanje postelje ter se znašla v ljubkem svetlem prostoru. Za trenutek se mi je zazdel celo nekoliko pretesen in ozrla sem se okoli, kakor v pričakovanju snemalca, ki naj bi se vsak hip pojavil od nekod. Na glavno vlogo sem bila pripravljena. Generalke nisem imela, reprize si nisem želela, na premieri sem hotela pokazati, da sem najboljša. Prepričana sem bila, da je tudi vsak od statistov glavna stranska vloga.
Najprej se mi je približala anesteziologinja. Potem je prišla prva sestra, ki mi je pogledala žile. Naslednja, ki se je pojavila, je iskala najprimernejše mesto, kamor bo namestila ’metuljčke’. Anesteziologinja je s svojim mirnim in prijaznim glasom usmerjala prvi prizor. Ob tem je nekaj zapisovala in me nekaj spraševala. Med drugim me je že nekajkrat vprašala po priimku, da sem se morala nasmehniti in ji vrnila vprašanje, zakaj me tolikokrat sprašuje iste stvari. Pojasnila mi je, da je to običajni postopek. Slišala sem se, kako sem ji odgovorila - kar se mora, se pač mora. Nato me je posrkala svetloba iz žarometov.
Oči sem poskušala s težavo odpreti. Vedno znova so se mi zapirale. V daljavi sem slišala Fabijanov glas, hip za tem pa še Sabininega. Zdelo se mi je, da se pogovarjata. Pomislila sem, da nisem najboljše izpilila scenarija, zato sem na vsak način želela odpreti oči, da bom prekinila snemanje. Zazdelo se mi je, da nisem kos vlogi, ki sem si jo dodelila. Z vso močjo, ki sem jo premogla, sem odprla veke. Nad mano sta se sklanjala oba. Videla sem nasmeh na njunih ustnicah, dotik in stisk dlani, da sem se še sama nasmehnila. Oči so se mi še kar zapirale. Za trenutek sem se izgubila in nisem vedela, kje sem, saj je bila soba drugačna kot malo prej. Zašepetala sem, naj se kar pogovarjata, saj ju slišim, le oči ne morem imeti odprtih, pa tudi bolj težko govorim. Za hip se mi je zazdelo, da je minilo nekaj časa. Preplavil me je topel val, ki se je zgrnil name. Telesa nisem čutila, ampak ob vsakem pogledu, ko mi je uspelo odpreti oči, sem zaznavala neko neopisljivo srečo. Iz njunega pogovora sem razbrala, da sem na intenzivnem oddelku in da imam umirjen obraz. Še vedno pa nisem dojela, da je za mano operacija. Lebdela sem v nekem namišljenem svetu in si želela, da bi v njem kar ostala. Nasmeh na ustnicah mi je žarel, padala sem v sen in se prebujala. Takrat sem nad sabo zagledala neke obrazne obrise, slišala znana glasova, ki sem jima polglasno pritrjevala.
Ob vprašanju, kako se pišem, sem se zdrznila in se prebudila. Sestra je stala pri postelji
in me opazovala. Dojela sem, da preizkuša mojo prisebnost. Bila sem dovolj močna, da
sem obrnila glavo in z očmi zaokrožila naokoli. Povsod so me obkrožale aparature, iz njih pa so bile proti meni speljane cevke. Vznemirila sem se. Vprašala sem, kaj to pomeni in dobila odgovor, ki me je umiril. Sestra je pristopila k meni, mi dala v roke neko aparaturo in pokazala, kako deluje. Pošalila se je, da si posteljo lahko prilagodim po svoji želji, lahko se dvigujem in spuščam ter preganjam morebitni dolgčas. Takoj sem preizkusila, če sem si zapomnila navodila. Všeč mi je postalo. Celo piskanje in šumenje aparatur ni bilo več strašljivo. Ko sem jo ob naslednjem obisku vprašala, kaj pomenijo številke na monitorju nad mojo posteljo, mi je pojasnila tudi to.
Zgornji pritisk sem imela pod devetdeset in prešinilo me je, da nekaj ni v redu. Čakala sem, da je ponovno prišla. Poslušala sem svoje dihanje in želela čutiti utrip srca. Le dihanje sem zaznavala. Sestra mi je pojasnila, da je po operaciji normalen takšen pritisk. Ampak v moji podzavesti je še vedno odmevalo, če bom zaspala, sem ne bom več prebudila. Za tak namen si nisem pripravila rezervnega scenarija. Tako sem bedela in le za trenutek zadremala, nato pa se spet prepustila poslušanju piskov ter dihanju s sosednjih postelj. Kazalci na uri, ki je visela nasproti moje postelje, se niso nikamor premaknili, kakor da bi se čisto zares ustavil čas.
Dan se je prebudil in pričela se je bolnišnična rutina. Začela se me je lotevati utrujenost in vedela sem, da moram nekaj storiti, saj sem čutila, kako me kljub trudu zapuščajo moči. Zamižala sem in si priklicevala moč. Ni bilo enostavno, saj so se mi začela razpoloženja mešati. Enkrat me je zagrabila evforija in navdušenost, da sem živa, naslednji hip pa me je obšla nerazumna otožnost pred neznano prihodnostjo. Ob vsem tem mi številke na monitorju niso bile po volji, pritisk je ostajal pod sto. Za hip sem se sprostila, ker me je sestra prišla občasno še vedno vprašat, kako se pišem. Tedaj sem se zbrala, saj nisem želela zbujati dodatnih neželenih pozornosti. Domišljala sem si namreč, da me lahko označijo za neprištevno, če bo kakšen izmed odgovorov napačen.