Tudi tokrat me je sestra bodrila, naj v nočno posodo opravim malo potrebo, čeprav še vedno nisem čutila, ali sploh deluje mehur. Ko mi je uspelo spustiti nekaj kapljic, sem bila spet vesela, da prihaja telo v funkcijo, ki jo je imelo pred operacijo. Seveda kakšnih velikih curkov ni bilo pričakovati, saj sem le s težavo vase spravila nekaj tiste prozorne tekočine, ki naj bi bil čaj pa tudi juha. Ob ponovnem sestrinem prihodu sem postala še bolj razpoložena, saj je takoj pripomnila, da ’atletičarke’ ob koncu tedna ni. Sicer sem se že nekako sprijaznila z razgibalnimi vajami, saj sem dojela, da gredo v koncept okrevanja. Ampak le v četrtek mi je pod noge položila neko krpo, v petek pa sem na mestu stopicala kar bosa, tako sem se za hip zbala, da se bom prehladila, saj me je že pošteno zeblo v noge. Jaz pa nisem hotela biti še bolj bolna, kakor so mi rekli, da sem, ampak sem imela trden namen, da grem v roku desetih dni domov.
Takšne informacije sem dobila v času čakanja na operativni poseg. Pravzaprav naj bi bil bolnišnični čas nekoliko daljši, toda jaz sem vzela za svojo tisto prvo možno številko, ki je bila najbližje mojim željam. Ko sva si namreč pred domačo kletjo s Fabijanom nazdravila 13. julija ob dopolnjenem drugem mesecu zakonskega stanu in se šalila, kakšna zakonska družica sem, ki bom pustila svojega mladoporočenca vsega osamljenega, sem za trenutek pomislila in preštevala dneve kar na prste. Odvrnila sem, da bom na dan obeležitve poročnega piknika 25. julija skupaj z njim pod kivijevo senco že srknila nove peneče se mehurčke. Začudeno me je pogledal in dejal, da me zagotovo po devetih dneh bivanja v bolnišnici ne bodo spustili domov. V njegovem glasu je bilo obenem čutiti bolečino in tudi strah pred neznanim, kar je prihajalo.
Na viziti so odredili še nekaj pregledov, za popoldan pa so dejali, da odhajam na oddelek. Med drugim so mi v nadaljevanju dopoldneva vzeli tudi kri. Za kosilo sem dobila zeleno oranžno kremno juho in ponovno ugotovila, da ne okušam ničesar. Trudila sem zaznati vsaj odtenek slanega, ko sem z levo roko počasi nosila proti ustom. Desna roka je bila še vedno vsa prepletena s cevkami, zdela se mi je težka, s pekočim občutkom, če sem jo napačno premaknila, zato sem držala žlico v levi roki. Vedela sem, da imam časa na pretek, hrana mi sploh ni dišala, apetita nisem imela, še vedno sem s težavo pogoltnila, kar sem prinesla v usta. Toda nekje od zadaj mi je odzvanjalo, da se moram vseeno potruditi, kakor sem se trudila piti čaj, ki sem ga imela v skodelici na mizi poleg postelje.
Okrog druge ure popoldan so pričeli odklapljati aparature, ki so se počasi ugašale. Bila sem radovedna in z zanimanjem sem opazovala, kaj se dogaja ob meni. Le stojalo, na katerem je bila tekočina, ki mi je polzela v žilo, je bilo namenjeno kot popotnica do oddelka. Peljali so me na že udomačeni postelji, vendar sta mi spremljevalki povedali, da bom na oddelku dobila drugo. Popotovanje se je nadaljevalo skozi hodnike do dvigala, nato pa sta prevozno posteljno sredstvo usmerili na desno stran hodnika. Ko je postelja obstala, mi je bilo rečeno, da moram v sobo hoditi, vendar mi bodo pri tem pomagali, če bi se mi slučajno zvrtelo. Počasi sem sedla in se z nogami uprla v tla. Razdalja se mi je zdela tako dolga, da sem dvomila, če jo bom zmogla. V tistem hipu, ko me je sestra prijela pod roko, drugo pa mi je namestila na držalo stojala ter rekla, naj ga z občutkom potiskam ob sebi, ker bom tako lažje hodila, sem se s hvaležnostjo spomnila ’atletičarke’. Tako se mi je pred očmi še enkrat ’zabliskal’ dokaz, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Kljub temu da se mi je zdela kot hudobnica, ki od mene zahteva nemogoče, sem ugotovila, da mi je dala tisto popotnico, ki je v meni sprožila ravno toliko upora, da sem razdaljo premagala brez težav.
Čudila sem se, da nisem niti zasopla niti nisem čutila nobene bolečine. Dodelili so mi posteljo ob oknu na levi strani sobe, nanjo pa naj bi legla z leve strani, kar mi je povzročilo precej težav, zato sem prosila za pomoč. Komaj sem se namestila, vendar pravega položaja za ležanje nisem uspela najti, saj je bila razlika med posteljama več kot očitna. Trenutna se mi je zdela tako trda, da so se mi začele preko trebuha pojavljati bolečine. V tistem hipu je prišel na obisk Fabijan in opazila sem bledico na njegovem obrazu, kakor da nima na njem niti kapljice krvi. Poskušala sva se pogovarjati in začela sem pripovedovati dopoldanske ’peripetije’, a njegov pogled se še vedno ni umiril. Tedaj je v sobo ponovno vstopila sestra in dejala, da me bodo premestili ter me vprašala, če bom lahko hodila sama. Prikimala sem ter ob pomoči vstala. Imela sem neko nevidno moč, ki me je vso lahkotno potiskala naprej. Moja postelja je bila pri vratih na levi strani sobe. Nameščena je bila tako kot tista na intenzivni negi, zato nisem imela težav pri leganju nanjo. Res je bila nekoliko bolj trda, ampak to mi v tistem hipu sploh ni bilo pomembno. Vedela sem, da sem že korak bliže proti domu.
Pa tudi barva se je vrnila na Fabijanovo lice, kar me je napolnilo z dodatno energijo. Vseeno sem ga vprašala, če se dobro počuti, pa mi je prikimal. Hotela sem vedeti, kaj je bilo z njim narobe, da je bil tako bled, pa je odgovoril, da je sedaj že vse v redu. Rekel je, kako je vesel, ker spet ležim v sobi, ki ima številko devet, ker je to ena izmed mojih srečnih številk. Vprašala sem ga, katero številko je imela prejšnja, pa je odgovoril, da pet. Ko sem ’popametovala’, da je petica eno izmed pravljičnih števil, je le odkimal, da v bolnišnici temu ni tako. Spomnil me je, da je v petki najprej pred štirimi leti umrl svak, pred dvema letoma pa na drugem oddelku z isto številko sobe še oče. Tedaj sem se tudi sama zdrznila. Od nekod se mi je utrnila misel, da sem nenehno prežečo smrtno senco z minulimi stopinjami iz ene sobe v drugo, ki sem jih zmogla samostojno, dokončno premagala z vso simboliko osrečujočih številk.
Leto 2013 me je zaznamovalo z diagnozo rak. Preživela sem in se s hvaležnostjo zavezala Programu Svit, da postanem njegova ambasadorka ter s svojo zgodbo osveščam neodzivne v preventivni program raka na debelem črevesu in danki. Potrebovala pa sem tudi pisalno terapijo, da sem na tak način prestopila šok, ki sem ga iznenada doživela, ko sem se začela zavedati, da se mi izteka življenje. V minulem letu sem postala ambasadorka portala MojaLeta.si in pričela z objavami zgodb iz knjige Diagnoza, ko zastane dih. A sem se najprej posvetila pisanju knjige, ki sem jo javnosti predstavila minulo jesen. Knjiga Diagnoza, ko zastane dih, ima 13 poglavij. V njej so na poseben način zapisane zgodbe, ki sem jih doživljala v času bitke z rakom. Vsebini sem dodala moj pogled na življenje in moje videnje na mnoge stvari, ki se dogajajo v vsakdanu, tako sem vsakemu poglavju dodala t. i. nasvete in sporočila. V knjigi so zapisi mojih najbližjih, ko so spregovorili o tem, kaj so doživljali, ko so izvedeli, da imam raka, mojih prijateljic, objavljenih pa je tudi nekaj zgodb oseb, ki so se prav tako srečale z diagnozo rak. Knjiga je barvna in kot rdeča nit so v njej razpete fotografije mavric, ki so jih posneli različni fotografi.
Fotografija ob prispevku in njena razlaga
Sama sem ob mavrici zapisala - Pogled z Libne - moj odtenek mavrične barvitosti
Ko sončni žarki najdejo pot med oblaki in pobožajo dežne kaplje, nastane mavrica. Za dežjem vedno posije sonce, ki je skrito nekje za oblaki. Kot upanje! Tako tudi mavrica obsije in ustvari novo upanje. Svet mavrične lepote me vedno prevzame, čeprav si pojava ne znam razložiti. Marsikaj v življenju mi ni jasno, pa se o tem ne sprašujem. Kakor se ne sprašujem, zakaj se je preko neba razpela mavrica. Enostavno je tukaj, v vsej svoji mavrični barvitosti.
Verjamem, da je na koncu mavrice zaklad. Zaklad – zdravje.