Teta Anica, ki se je preselila v Argentino, nas je nekoč, ko sem bila še otrok, obiskala. Na rodni domačiji, kjer takrat ni več nihče živel, se je za nekaj tednov udomačila predvsem zato, da je posedala pod jablano, se stiskala ob peči, ki je še edina ostala nedotaknjena in si kuhala jedi, ki so jo spominjale na čase, ko je še živela doma. Mlečno kašo s suhimi krhlji ali suhimi slivami je jedla dan za dnem. ''Ne morem in ne morem se je najesti,'' je tarnala bližnji sosedi, ki ji je na skrivaj prinašala tudi domače žganje. Ko sta ga popili nekaj kozarčkov, sta v solzah in med hlipanjem obujali skupne, zelo trpke in boleče spomine.
Teta Rozi je živela v Trstu. Kruh si je služila kot služkinja pri bogatih tržaških družinah. Bila je zelo lepa ženska, a nesrečna. Kadar je imela prost dan, je sedela doma, na Via Colognia, in skozi podstrešno okno nepremično strmela čez strehe, tja do morja, ki je bučalo za njimi. Zelo rada sem jo obiskovala, saj je imela na edini polici pri postelji veliko knjig, ki so bile v poznih šestdesetih letih doma prepovedane. Če sem postala lačna, sem morala potrpeti in se zadovoljiti s kozarcem vode. ''Tudi jaz sem lačna, a bom jedla jutri, ko grem spet v službo,'' mi je dejala, ko je strmela vame s svojimi jasnimi, prodornimi, a skrivnostnimi očmi.
S teto Francko sem se prvič srečala na njen devetdeseti rojstni dan. Ležala je v postelji in gulila suho skorjo kruha. Soba, v kateri sva kramljali, je bila točno takšna kot takrat, ko se je pred davnimi desetletji vselila vanjo. Zelo podrobno mi je razložila, kako se mora pametna ženska izogibati moških, ker ji ne prinašajo drugega kot nesrečo. Nakar je namrščila čelo in me presenetila z vprašanjem:''Kaj narediš s starim kruhom, ki se ti valja po predalu?'' Spravila me je v zadrego. ''Če bi kruha stradala, tako kot sem ga jaz, bi polizala še drobtinice, ki bi ti padle na tla!'' Skorjo je potem previdno zavila v robec in jo spravila pod blazino.
Teta Milka, ki smo jo pokopali pred dnevi, je bila od vse žlahte najbolj tiha. Vsako nedeljo je šla k maši in pogosto se je ustavila pri moji mami, da ji je postregla z govejo juho. Vanjo je nadrobila kruha, se pokrižala in se zahvalila za jed, ki jo je imela pred seboj, na mizi. Kadar je želela z mamo malo pomožvati, smo morali iti otroci stran. Kasneje, ko je kmetija, na kateri je živela, dobila ta mlado, so postali njeni obiski bolj redki. Ženski sta se zelo dobro razumeli, mislim, da sta se imeli tudi radi in sta se spoštovali. Otroci, ki so prihajali na svet, pa so postali tudi Milkini otroci.
Bivala je v majhni leseni koči, v kateri je dišalo po dimu in suhih klobasah. Na peči, ki je kraljevala zraven postelje, so se greli njeni mucki, s katerimi se je družila podnevi in ponoči. Poslednjič sva se videli lansko leto. Pokazala mi je svoje knjige in mi prijazno kimala, ko sem ji pripovedovala o tem in onem. Koža na njenem obrazu je bila mehka in gladka, kot bi imela komaj dobrih štirideset let in ne še enkrat toliko. ''Visoko starost ste dočakali,'' sem ji rekla. Skomignila je z rameni in molčala. Šele potem, ko sem odhajala in je tudi sama z grabljami v rokah odhitela v breg, mi je pomignila, naj se sklonim k njej, da mi je lahko zašepetala:''Ko sem bila mlada, je bilo zame hudo, bila sem lačna, zapostavljena, tudi tepena. V drugi polovici življenja sem šele začela živeti. Tudi lačna nisem bila več. In prav je tako, da se tudi starci veselimo življenja!''
Danes zjutraj, ko sem si za zajtrk pripravila nadrobljen kruh v vročem mleku, sem tuhtala, zakaj sploh razmišljam o tetah, s katerimi me je družilo komaj kaj. Potem pa me je prešinilo, da ne žalujem le za njimi, temveč za vsemi, ki sem jih v svojem življenju spoznala in so mi pripovedovali stare zgodbe, ki so me oplemenitile in obogatile. Hudo mi je, ker vem, da so bili poslednji, ki so me lahko naučili izdelovati brezove metle, kuhati šnopc, suho župo. Moji vnuki ne bodo več poznali kosmačev, bobovcev, mošancarjev in vosovnkov, meni pa je bilo dano, da sem lahko okusila marsikaj, kar bo za zmeraj ostalo v preteklosti.
Pokukajte tudi tukaj!