Ko sem sama obiskovala osnovno šolo, ni bilo delovnih zvezkov, morda eden ali dva. Je pa bila polna mapa kopiranih listov, na katerih smo delali vaje. Te so nam učitelji redno razdeljevali. Šolske torbe niso bile tako težke.
Danes so težke kot svinec. V njih so obvezni učbeniki in še večje število delovnih zvezkov. Kljub moderni tehnologiji, kljub vsem pripomočkom, smo s šolskimi torbami zakorakali daleč nazaj. Kljub temu, da ima vsaka osnovna šola kopirni stroj, se tega očitno ne poslužuje več. Zato se sprašujem, kdo je odgovoren za tako dolg seznam obveznih šolskih potrebščin? Kje so skriti apetiti? Pri učiteljih, pri ravnateljih ali nemara višje? Kakšne ugodnosti imajo tisti, ki narekujejo, kaj otrok v osnovni šoli nujno potrebuje, da bo lahko dosegel zahtevano znanje? Komu starši plačujemo? Za kaj plačujemo, se sprašujem? Kakšne so nagrade tistih, ki naročajo iz leta v leto več tako nujno potrebnih delovnih zvezkov? Že samo, če bi črtali slednje in namesto njih uporabljali kopirni stroj, bi se teža šolskih torb zelo zmanjšala.
Dober zapis mamice, novinarke in kolumnistke
Natalije Rus mi je dal misliti o teži šolskih torb, ki jih prenašajo naši otroci danes. Njeno odmevno kolumno lahko preberete
tukaj.
Razlog, da sem se tudi sama odločila, da podrobneje raziščem to problematiko, pa je teža sinove šolske torbe. Obiskuje peti razred osnovne šole, tehta 30 kilogramov (kar je pri nošenju pretežke torbe pomemben podatek!) in tistega jutra sem komaj dvignila njegovo torbo. Stehtala sem jo – 7,9 kilogramov! Vse, kar je bilo v torbi, sem zložila ven, a šokirana ugotovila, da prav vse tistega dne v šoli nujno potrebuje. Zato sem mu dala nasvet, naj torbo, ko jo bo dal na hrbet, poskuša spodaj držati še z rokami, da ublaži težo.
In še primerjava, starejši sin, ki obiskuje tretji letnik gimnazije, na hrbtu nosi torbo, ki tehta vsega skupaj nekaj manj kot štiri kilograme, sam pa tehta 75 kilogramov. Kje je tukaj logika, se sprašujem? Je res osnovnošolski program toliko bolj zahteven od gimnazijskega?!
Ker pa se novinarji dobro zavedamo, da so naši prispevki največkrat le pljunek v mogočno skledo tisti, ki pišejo zakone, sem se po nasvet, kako otroku čim bolj olajšati nošenje pretežke torbe, obrnila na strokovnjakinjo, fizioterapevtko
Špelo Gorenc Jazbec. Vprašala sem jo, kakšno škodo lahko naredi tako težka šolska torba desetletniku. Pojasnila je:
»Teža šolske torbe lahko precej vpliva na držo in gibanje šolarjev. Večinoma so šolske torbe res kar precej težke in velikokrat presegajo priporočenih 10% telesne teže otroka, ki jo nosi. Pomembno je tudi, da je torba primerno nameščena, da jo nosi na obeh ramah, ne samo na eni, da naramnice niso predolge, da jo šolar nosi čim bolj ob telesu, da so naramnice dovolj obložene, zračne, da je hrbtišče torbe dovolj čvrsto in oblikovano tako, da so deli, ki so bolj obremenjeni, še dodatno oblazinjeni in podobno. Vsekakor ni priporočljivo, da šolar nosi torbo, ki je glede na njegovo težo pretežka, saj to lahko pusti dolgoročne posledice na njegovem gibanju, drži. Vsakodnevne pretirane obremenitve lahko popolnoma spremenijo dinamiko gibanja, spremenijo držo. Več kot je teh napačnih gibov, napačne drže, bolj otrok to sprejme kot del svoje telesne sheme in tako držo in gibanje zavzame in uporablja vsakodnevno, tudi ko ne nosi torbe. Pretirane obremenitve vsekakor niso priporočljive tudi iz vidika obremenitve sklepov, hrbtenice. V primeru pretežke šolske torbe, lahko ukrepamo le tako, da skušamo kupiti čim lažjo torbo in da v torbi nosijo res le učbenike, zvezke in ostalo, kar bodo tisti dan rabili. Vendar včasih je tudi to še vedno preveč.«
Podobno vprašanje sem poslala tudi na
Ministrstvo za zdravje. Zanimalo me je, kakšno je njihovo mnenje o tem, da učenci nosijo tako težke torbe iz dneva v dan in kako lahko takšna teža vpliva na njihovo zdravje. Njihov odgovor me ni presenetil, me je pa presenetilo dejstvo, da to dopuščajo. Pojasnili so:
»Preveliko breme in nepravilno nošenje šolske torbe lahko negativno vpliva na otrokov razvoj, ovira in otežuje pa tudi gibanje. Glede na to, da je eden izmed nacionalnih ciljev pred kratkim sprejete Resolucije o Nacionalnem programu o prehrani in gibanju za zdravje 2015-2015 tudi spodbujanje aktivnega potovalnega načina v vrtec in šolo (npr. s kolesom ali peš), je pretežka torba lahko ena izmed pomembnih ovir pri doseganju tega cilja, ki jo je treba ustrezno nasloviti.«
Odgovor na to problematiko sem prejela tudi z
Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Poslali so mi sporočilo za javnost, ki so ga v teh dneh prejeli tudi ostali mediji. Pojasnili so, da jim je problematika pretežkih šolskih torb osnovnošolcev znana in da se trudijo, da bi zmanjšali njeno težo. Nekoliko zastrašujoče je dejstvo, da se ministrstvo s to problematiko ukvarja že od leta 2004, se pravi več kot deset let, pa se kljub temu do danes še ni spremenilo nič! Šolske torbe so iz leta v leto težje.
Del njihovega sporočila za javnost lahko vzamemo optimistično. Iz njega pa je razbrati tudi, da šole same določajo, katere delovne zvezke in zvezke bodo učenci nujno potrebovali. Jih res potrebujejo toliko? Dejstvo je, da petošolec potrebuje delovni zvezek pri slovenščini, matematiki, angleščini, naravoslovju in tehniki, glasbi. Ne smemo pa pozabiti še na učbenike in male ter velike zvezke. Slednjih potrebuje petošolec devet.
Res je, da šola sama določa, koliko delovnih zvezkov, koliko učbenikov in zvezkov bo učenec potreboval. Ne smemo pa pozabiti, da učnega načrta, ki ga morajo ob koncu šolskega leta doseči učenci, ne določajo oni, ampak ministrstvo.