Kakšno rešitev vidijo na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport?
»Ministrstvo je naložilo Zavodu RS za šolstvo, da pripravi Normative in merila za zmanjševanje teže šolskih torbic, ki so namenjeni predvsem avtorjem, založnikom in recenzentom kot napotilo pri načrtovanju tehničnih elementov strukture učbenika. Merila opredeljujejo oblikovno-tehnične elemente učbenika, ki neposredno vplivajo na težo učbenikov in veljajo že od leta 2007.
S spremembo šolske zakonodaje smo šolam omogočili izvajanje fleksibilnega predmetnika, kar pomeni, da je vodstvu šol prepuščeno, da lahko tedensko število predmetov v posameznem obdobju šolskega leta zmanjšajo. Tudi to gre v prid zmanjšanju teže šolskih torbic.
Ministrstvo spodbuja šole in občine, da pri prenovah in vzdrževalnih delih šolskih prostorov uredijo posebne omarice za učence, kamor lahko šolarji shranjujejo osebne potrebščine in gradiva. Veliko šol se tega že poslužuje.
Z dodatnimi sredstvi, tudi evropskimi, ministrstvo spodbuja nastajanje e-učbenikov. Trenutno je vseh 42, od tega je 25 že potrjenih. V prihodnje bo to vsekakor bistveno pripomoglo k razbremenitvi teže šolskih torbic.
Iz poročil šol je mogoče razbrati, da tudi osnovne šole same izvajajo aktivnosti za zmanjšanje teže šolskih torbic. Nabava učnih gradiv se prav tako racionalizira. Učitelji se na mnogih šolah v okviru timskega dela sproti dogovarjajo o uporabi gradiv pri učnih urah.
Na delovnih srečanjih z ravnatelji ministrstvo daje priporočila, naj učiteljski zbori skrbno načrtujejo uporabo učnih gradiv, tako učbenikov, kot delovnih zvezkov in zvezkov. V tem kontekstu smo dopolnili Pravilnik o upravljanju učbeniških skladov, kjer je ministrstvo opredelilo, da strokovni aktiv učiteljev predlaga ravnatelju seznam delovnih zvezkov in drugih učnih gradiv, ki jih bodo učitelji in udeleženci izobraževanja uporabljali pri pouku. Ravnatelj mora pridobiti pisno soglasje sveta staršev za skupno nabavno ceno delovnih zvezkov in drugih učnih gradiv za posamezen razred. S tem se zagotavlja racionalna nabava delovnih zvezkov in drugih pripomočkov.
Ministrstvo nadaljnje aktivnosti za zmanjševanje teže torbic vidi predvsem na področju fleksibilne organizacije izvajanja predmetnika, uporabi e-gradiv in ponovni opremljenosti učilnic z učbeniki in priročniki za na klop ter konstruktivnem dialogu med starši in strokovnimi delavci pri opredeljevanju potrebnih učnih gradiv, ki naj jih ima vsak učenec za nemoteno delo pri pouku. Na jesenskem srečanju ravnateljic in ravnateljev pa bo ministrstvo znova opozorilo na problematiko teže šolskih torbic, da bi skupno skušali najti še kakšno rešitev v prid otrok.«
In kako je bilo s šolskimi torbami nekoč?
Moji sogovorniki so bili (da ne bo pomote!) visoko izobraženi starejši, ki danes že uživajo v upokojitvi. Ko sem jih vprašala, kako težke so bile njihove šolske torbe in kaj je bilo v njih, so bili njihovi odgovori približno enaki. Zvezek, v katerega so pisali!
In ko sem jih vprašala, če menijo, da so danes otroci, ki zaključijo osnovno šolo, bolj učeni od njih, se s tem niso strinjali.
Nekaj njihovih izjav si lahko preberete:
Novinarka in pisateljica Milena Miklavčič o teži šolske torbe nekoč in danes pravi:
»Vsakokrat, ko od daleč opazujem šolarje, ki se kot izmučeni ''težaški'' delavci sklanjajo pod težo šolskih torbic, se z nostalgijo spomnim davnih časov, ko je bilo vse drugače. To so bili tisti časi, če se pošalim, ko so bile tudi diplome na fakulteti prave in ko se je za doktorate garalo po več let in ko nikomur od mojih sošolcev ni padlo na pamet, da bi za truda poln uspeh, uporabljal ''copy paste''.
Spominjam se enega takšnega, recimo, da mu je bilo ime Janko. Da so mu hlače stale na svojem mestu, jih je prevezoval z vrvico, v enem žepu je po navadi skrival svinčnik, v drugem pa jabolko. Za malico. Rokav je bil prav priročen za brisanje nosu. Ne pomnim, da bi kdaj pri sebi imel več kot en zvezek. V petem ali šestem razredu pa je le prišel v šolo s torbo. Bila je rjave barve, usnjena, že vsa oguljena in na več mestih zašita. Tega si ne bi zapomnila, če se ne bi vsi zgrnili okoli njega in se čudili.
'«Lepo, Janko,'« ga je pohvalila učiteljica, '«boš sedaj izpraznil žepe in z vsem, kar se valja po njih, napolnil torbo?'«
A se to ni zgodilo. Navada je bila železna srajca. V torbi se je znašlo le nekaj učbenikov, to pa je bilo tudi vse. Morda tudi še kakšen zvezek, a več kot dveh hkrati ni nikoli imel.
Bil je zelo živahen fant, nam, dekletom, je rad nagajal, a mu nismo nikoli zamerile. Ni bil med najboljšimi učenci, a tisto, kar je pri izpraševanju odgovarjal, je zmeraj imelo rep in glavo.
Bil je eden prvih, če že ne prvi, ki bi se lahko (pa se ni) pohvalil z magisterijem.
Nekoč sva šla na kavo in ko sem ga radovedno vprašala, zakaj je imel zmeraj, za vse predmete, le en sam samcat zvezek, je odgovoril:' »Vanj sem zapisoval samo oporne točke. Na srečo smo imeli dobre učitelje, ki so nas naučili bistvo. Balast pa tako otroci kot tudi odrasli itak takoj pozabimo.«
Seveda vsi nismo bili kot Janko. Drugi smo obiskovali šolo z nahrbtnikom (takšnim, malo podobnim današnjim ruzakom za v hribe) ali s torbo v roki. Zlepa ni bila polna, četudi smo takrat s seboj nosili tudi malico. Sem in tja smo jo uporabljali tudi v pretepih. V prvih letih osemletke so bile moderne lesene puščice, potem si lahko predstavljate, da so le-te zasedle precej prostora. Ko smo doma pisali domače naloge, smo zvezek le obrnili naokoli in ga uporabljali z druge strani. Pazili smo na pisavo, na obliko, eno in drugo je bilo ocenjeno. (redovano)
Na šolsko torbo se je pazilo kot na punčico svojega očesa. Ne poznam starša, ki bi bil tako nor, da bi jo kupoval vsako leto! Pozneje, v srednji šoli, torbe niso bile več moderne. Zvezke in knjige smo zavezovali z elastičnim trakom na sponko.
Če po pravici povem, se svoje prve šolske torbe ne spominjam več dobro. Vem le, da je bila malo manjša od tiste, ki sem jo dobila kasneje. Podedovala sem jo od sosede na Valeriji, kjer smo takrat stanovali. Ni bila nova niti ohranjena, saj mi je svinčnik nenehno uhajal skozi eno od lukenj, zato sem peresnico po navadi nosila kar v roki. Zaradi črnih copat, ki smo jih nosili, je torba nenehno smrdela kot dihur. A ker so bile vse ostale torbe v razredu malodane enake, se nihče med nami ni žrl, da je slabši od drugih.
V prvem razredu me je učila učiteljica Marica Wolf. Menda je še živa in živi v Mariboru?
Zaradi nenehnih angin, sem morala iti na operacijo mandeljnov. Ob vrnitvi domov nisem šla takoj v šolo, ampak sem svojo učiteljico nekajkrat obiskala na domu, v takratni stari šoli, današnjem Muzeju.
Zame, ki sem živela na Jezerih, je bila to zelo dolga pot. Ker nisem vedela, kaj se bova učili (zaradi operacije sem imela skoraj mesec dni izostankov od pouka), sem v torbo naložila vse, kar se mi je zdelo, da mi bo prav prišlo. Še danes jo vidim pred seboj, kako se je zasmejala, ko me je videla s tisto rečjo na hrbtu, ko sem prisopihala do vrh stopnic!
'«Naslednjič jo pusti kar doma!'« mi je dejala.
Pa res! Pri njej sem se učila črk na listih, iztrganih iz nekih prastarih zvezkov! To so bili časi, ko so bili ljudje zelo šparovni, pa se ni nič metalo stran.
Malo za šalo, malo za res: glede na vsebino ogromnih torb, ki jih danes vlačijo v šolo učenci, bi človek mislil, da so tudi za sedem in več kilogramov pametnejši kot smo bili nekoč mi. Ne bi dala roke v ogenj, da je temu res tako.«
Upokojeni psiholog in pedagog Milan Pavliha, pravi takole:
»Spomini na osnovno šolo so povezani z gostilnami in vojno. Štiri vojna leta sem obiskoval šolo v šišenskih gostilnah Primorje, Pri kmetu, Keršič in drugod. Osnovno šolo v Spodnji Šiški so zasedli Italijani in leta 1943 Nemci. Šolanje je potekalo v gostilniških prostorih, prirejenih v učilnice. To se nam ni zdelo hudo in nič posebnega. V prvem razredu smo imeli častitljivega, že starejšega gospoda nadučitelja Petrovca, ki nam je vlil vso učenost prvega razreda v stolistnem zvezku, ki smo ga napolnili do konca šolskega leta. Moja šolska torba ni bila težka, tudi malice ni bilo notri. Ta zvezek iz 1. razreda sem kasneje poklonil starejši sestri – učiteljici, ki ga je s pridom uporabljala kot odličen didaktični pripomoček na svojem prvem službenem kraju na Medvedjem brdu nad Logatcem.«
In za konec še misel neke matere: »Saj bi še nekako prenesla to obvezno šolsko čtivo, pa vse stroške, ki so povezani s šolanjem, če ne bi 30, 35 let stari otroci, magistri, doktorji znanosti nazadnje obsedeli doma, na plečih svojih staršev, ker službe enostavno ni mogoče dobiti!«