Ko je spoznala svojega sedanjega moža, si je mislila: »Kakšno srečo imam, dobila sem moža, ki me ljubi, spoštuje in mi poskuša v vsem ugoditi!«
Ni je motilo, da prihaja v hišo, kjer bo morala živeti skupaj s taščo in tastom, ker nimata svojega stanovanja. Ni pomislila, da bodo prišli otroci in z njimi povezane težave, kot so pomanjkanje varstva, denarja. Prišle bodo bolezni in neprespane noči. Takrat je videla samo njuno srečo.
Že, ko jo je pripeljal v novi dom je imela občutek, da jo je tašča sicer pozdravila,
ampak nekoliko hladno. Mislila je: »Ah, kaj bi? Se bomo že obe navadili druga na drugo.«
Leta so tekla. Prišli so otroci, prva je bila ljubka deklica, za njo še njen bratec. Ko je odhajala v službo sta pomislila tudi na varstvo babice in dedka, njen odgovor je bil: »Kdor želi otroke, naj sam poskrbi zaje! Tudi jaz sem svoje sama vzgojila!«
Zato sta z možem uredila službi tako, da sta delala v izmenah in sama varovala njun zaklad.
Seveda pa je zato trpel njun zakon in začeli so se prepiri in »tihe urice«, kasneje pa že kar »tihi dnevi«!
V hiši so živeli drug mimo drugega. Ni bilo smeha, igre in pogovora. Otroci so se vse bolj zapirali v svoj svet, mož je vse več izostajal od doma, dedek se je »zapiral« v svojo delavnico, ona, ona pa je vse večkrat imela rdeče oči od solz. »Kam je odšla tista sreča izpred let?« Se je spraševala.
Pa je narava (ali »nekdo« zgoraj) poskrbela, da so se razmere uredile.
Ostali so brez elektrike, interneta in signala za mobilni telefon. Kaj pa sedaj? Mož je nervozno hodil po hiši, tašča je na štedilniku, ki ga je zakurila v tišini »na trdo« prestavljala lonce, sin ji je »težil«: »Kaj naj delam? Kdaj bo televizija spet delala?«
Dedek je tiho sedel ob peči, ki jo je zakuril, da jim bo vsaj toplo. Ona pa …
Ona je kot izgubljena stala na sredini »hiše« in razmišljala kaj ji je storiti?
Takrat pa je vnuček tiho zlezel iz peči, odšel v kuhinjo, povsem tiho prijel babico za roko, jo odpeljal v »hišo« se obrnil k dediju in dejal: »Babi,ali bi ti nam povedala, kako si ti v otroštvu pisala nalogo ob sveči? In dedi, ti tako lepo poješ, ali bi nam zapel pesem iz otroštva? Pa bi se jo mi naučili!«
Nastala je tišina in v to tišino se tiho oglasila pesem dedka, čez čas mu »pritegnejo« še ostali!
Ko je pesem utihnila, je babi pričela z pripovedovanjem! Nikakor ni bilo konca komentiranja in smeha.
Tako so bili zavzeti s pesmijo, pripovedovanjem in smehom, da sploh niso opazili, da jim že kar nekaj časa sveti luč. Da je »prišla« elektrika so opazili šele, ko jih je soseda poklicala z vprašanjem, kaj počnejo.
Spet je nastala tišina, takrat se je dedek, ki je sicer vedno molčal oglasil: »Veste kaj, ali nam ni bilo danes lepo? Vas mlade razumem, da je vaše življenje drugačno od najinega in greva včasih z babico vam »na živce« s svojim načinom razmišljanja. Babi ti boš morala sprejeti, da boš počasi mesto ob štedilniku prepuščala »ta mladi«. Vsi mi pa bomo morali sprejeti različnosti drug drugega, izkušnje, moč, delavnost in igrivost vseh.«
Pogledal jih je in vprašal: »Kaj menite, se bo dalo?« Potem pa tiho odšel v spalnico.
Za njim je prišla tudi babica. V hiši je vse potihnilo. Vsak je zase razmišljal, kaj mora storiti za lepo življenje v njihovem skupnem domu.
Babica in dedi pa sta po dolgem času zaspala v objemu, objemu ki jima je govoril:
»V našem domu bo od sedaj vladala sloga, ki jo bo včasih zasenčil kakšen temen oblak, ampak s pogovorom ga bomo skupaj pregnali!«