Obstoječi zakon je bil sprejet pred točno osmimi leti (1. februarja 2008) in se v tem času ni spreminjal, so se pa v praksi v tem času pokazale določene pomanjkljivosti. V pripravo zakona so vključili vsa ministrstva, ki se pri svojem delu srečujejo s področjem nasilja (MZ, MNZ-P, MIZŠ, MP) ter predstavnike sodniške stroke, Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, Socialne zbornice in nevladnih organizacij, so sporočili z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
V predlogu zakona se
širi opredelitev družinskih članov, saj je bilo v praksi zaznati več primerov, ko je do nasilja prihajalo med osebami, ki so bile v določenem partnerskem ali intimnem razmerju, pa jih ni bilo mogoče uvrstiti v nobeno izmed kategorij družinskih članov po tem zakonu. Po novem naj bi se za družinske člane štele tudi osebe v svaštvu v ravni vrsti, osebe, ki so v partnerskem razmerju, ne glede na to ali živijo v skupnem gospodinjstvu, družinski člani po tem zakonu, tudi če je razmerje ali skupnost že prenehala, novi partnerji družinskih članov po tem zakonu.
Širi se opredelitev nasilja v družini, kjer se predlaga, da se za fizično ali spolno nasilje šteje že grožnja s tovrstnim nasiljem. Dodatno naj bi za fizično nasilje štelo tudi prisiljevanje v delo ali opustitev dela ter omejevanje gibanja in komuniciranja, za spolno nasilje pa tudi objavljanje spolnih vsebin o žrtvi. Kot psihično nasilje se dodatno opredeljuje razširjanje informacij o žrtvi. Širi pa se tudi opredelitev ekonomskega nasilja, in sicer kot neizpolnjevanje obveznosti do družinskega člana ali prelaganje obveznosti na družinskega člana, brez njegove vednosti ali pristanka.
Dodaja se povsem n
ova oblika družinskega nasilja zalezovanje, ki je opredeljeno kot naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, fizično vsiljevanje, opazovanje, vmešavanje v storitve oziroma usluge ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve, ki povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske.
Dodaja se posebna zaščita oziroma
dolžnost prijave nasilja za osebe, ki zaradi osebnih okoliščin niso sposobne skrbeti zase, kjer se dolžnost prijave uredi enako kot za otroke, kar pomeni, da mora vsakdo, zlasti pa strokovni delavci oziroma delavke v zdravstvu ter osebje vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih zavodov, ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti takoj obvestiti center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo, kadar sumi, da je takšna oseba žrtev nasilja.
Žrtvi se omogoči, da jo spremljevalec, ki si ga sama izbere,
spremlja v vseh postopkih, kjer je udeležen povzročitelj nasilja, ne le v postopkih povezanih z nasiljem.
Za boljšo zaščito žrtve se v noveli zakona predlaga tudi, da
povzročitelj nasilja nima pravice do vpogleda v dokumente v zvezi z obravnavo nasilja, kot so, ocena ogroženosti, načrt pomoči žrtvi, in drugi dokumenti, na podlagi katerih bi bilo ogroženo življenje, zdravje ali varnost žrtve.
Določbe veljavnega ZPND so glede postopka in izvršbe pomanjkljive, na kar je stroka že dalj časa opozarjala. S spremenjenimi normativnimi rešitvami se
natančneje določajo možnosti ukrepanja pristojnih organov, to je policije in sodišč.
Natančneje se določa vloga policije pri zagotavljanju varnosti žrtve pri vstopu v stanovanjske in druge prostore, da lahko iz njih vzame stvari, ki so potrebne za zagotavljanje njenih osnovnih življenjskih potreb in osnovnih življenjskih potreb njenih otrok. Določi se, da žrtev s prošnjo policiji za varovanja daje tudi soglasje za vstop v stanovanjske prostore, saj je pri zagotavljanju varovanja prihajalo do nejasnih situacij, ko policija zaradi odsotnosti izrecnega soglasja ni mogla skupaj z žrtvijo vstopiti v njeno stanovanje, v katerem se je lahko nahajal tudi povzročitelj nasilja, da ji nudi ustrezno varovanje.
S predlogom novele se sodišču dopušča možnost, da ukrepe po tem zakonu izreče tudi na predlog CSD (ne le na predlog žrtve).
Širi se tudi nabor možnih ukrepov sodišča, zlasti takšnih za zaščito otrok (npr. prepoved izdaje osebnih dokumentov, prepoved prehoda državne meje z otrokom,). Podaljšuje se trajanje izrečenih ukrepov iz šest na 12 mesecev z možnostjo podaljšanja.
Določa se tudi, da je
žrtev oproščena plačila sodne takse za vse postopke, ki tečejo po tem zakonu, da ne bi plačilo sodne takse predstavljalo oviro za žrtve, ki so ekonomsko v celoti odvisne od povzročiteljev nasilja, da sprožijo postopke po tem zakonu.
Vsi navedeni ukrepi so namenjeni
učinkovitejšemu delu sodišč pri izrekanju ukrepov za zaščito žrtve in večjemu spoštovanju izrečenih ukrepov s strani povzročitelja. Pri prepustitvi stanovanja v skupni rabi žrtvi se podrobneje opredeli trajanje ukrepa za različne situacije glede na lastništvo stanovanja, so še pojasnili na ministrstvu.
Več boste našli
tukaj.