Tako sem si tistega jutra, ko sem odprla oči dobro naspana, predstavljala, kako bom z odpustnico odšla domov, da se mi ne bo treba ponovno vrniti v bolnišnico. Zadnja odpustnica, ki sem jo dobila, je bila začasna, vzrok zanjo pa je nastal 1. julija. Potem so v nekem zaporedju nastajala pravljična števila, med njimi tudi 15. julij, ko sem Fabijanu med večernim pogovorom zatrdila, da bova 25. julija ponovno sedela pod senco kivijev in nazdravila, kakor sva to v krogu prijateljev storila 25. maja, ki je bil včasih praznik mladosti, midva pa sva ga izbrala za najin poročni piknik.
Vizito sem čakala vznemirjena in v upanju, da me bodo odpustili iz bolnišnice. Moja operaterka me je pomenljivo pogledala in rekla, da bo pogledala rano na trebuhu, še prej pa je preverila, kdaj me je operirala. Bil je osmi dan po posegu. Ko je odlepila povoj, se mi je zdelo, da gleda vsako ’klamfico’ posebej. Iz njenega izraza sem poskušala ugotoviti, kakšna je rana, vendar nisem mogla razbrati. Imela sem potne dlani in srce mi je močno razbijalo. Opazovala sem ostale, ki so bili v spremstvu vizite, in zdelo se mi je, da je mladi pripravnik s presenečenim izrazom prebiral naslov moje knjige, ki sem jo na pol zaprto držala v roki ter me pogledoval. Naenkrat se je kirurginja zadovoljna nasmehnila in dejala, da je rana čisto suha, zato naj grem v kopalnico, se oprham, potem pa mi bodo odstranili sponke, ker grem lahko domov.
Njene besede so bile kakor darilo, čeprav je dodala, da me bodo vseeno napotili k onkologu, da še on poda mnenje in se morebiti odloči za kakšno preventivno nadaljnje zdravljenje. Vseeno so se mi ustnice razlezle v nasmeh in se kar nisem mogla nehati smehljati. Že sem se ’kobacala’ iz postelje in poklicala Fabijana, naj čim prej pride pome, saj mi je Mateja pošepnila, da bo poskušala v najkrajšem času urediti odpustne papirje. V kopalnici nisem bila okretna, ampak nihče me ni motil v četrtkovem dopoldnevu, tako sem se v miru umila, kaj dosti pa se nisem hotela opazovati, saj je bilo vse, kar sem videla modro, vijoličasto in črnkasto.
Sestra me je že čakala v posebni sobi, da mi odstrani ’kovice’. Legla sem na posteljo in ko je odstranila prevezo, je pripomnila, da so me pošteno zašili in bo kar nekaj časa trajalo. Ker sem bila z mislimi drugje, temu nisem namenila prevelike pozornosti, saj niti nisem vedela, kako dolga je bila zareza na trebuhu. Potem je dodala, da jih bova šteli, ker nama bo čas tako hitreje minil. Njena prijaznost in družabnost me je spet prijetno presenetila, saj mi je vmes, ko se je pripravljala na poseg, pripovedovala vse mogoče ter dodobra zapolnila čas. Do petnajst je kar hitro minilo, potem pa se je, kljub temu da je popršila po trebuhu, pojavilo neko skelenje, ki je postalo nadležno, ampak njene besede so bile kot balzam. Upala sem, da se ne bo razbolelo, zato sem stiskala zobe in odganjala strah, ki je pričel gomazeti po telesu, kot bi se po meni sprehajale mravlje. Končno sva prišli do zadnjega zunanjega kovinskega tujka. Našteli sva jih devetintrideset.
’Metuljčka’, ki nista bila več v funkciji od minulega dne, mi je druga sestra odstranila v bolniški sobi. Mateja je prišla, da bi mi pokazala, kako naj si vbrizgavam injekcijo za strjevanje krvi. Močno sem se zbrala, da sem pogledala iglo, nato pa sem ji hotela ponuditi ramo, a je rekla, da je trebušna guba res najmanj boleča in bo najbolje, če jo bom dobivala v trebuh. Vedela sem, da sama tega ne bom zmogla, ampak sem ’računala’ na Fabijana, najprej pa sem celo pomislila, da bi me vozil v ambulanto.
Pospravila sem stvari iz omarice in se odšla preobleč. Vse se je odvijalo hitro. Odpustni
dokumenti so me že čakali na postelji, poklicala sem Sabino, ker je rekla, naj se ji javim ob odhodu, pa tudi Fabijan je uspel zelo hitro priti. Lep dan se mi je pokazal, ko sva jo čakala na parkirišču. Nisem bila utrujena in vse se mi je smejalo. Moja hči je želela izvide, da jih je odšla fotokopirat, saj je hotela v prihodnjih dneh dobiti drugo mnenje, če bi se mi kaj ’zakompliciralo’. Všeč mi je bila skrb, ki so mi jo namenili otroci. Tako ponosna sem bila, da so postali samostojni in odgovorni, pa pripravljeni stopiti skupaj, se znajti v vsaki situaciji, tudi v takšni, ki se je odvijala v minulih dneh. Dogovorili smo se, da bo Blaž še nekaj časa ostal pri njej, da se jaz privadim domačim razmeram, saj nisem želela, da bi me gledal, kako morebiti ne zmorem vsakdanjega življenja, kajti za najstnika težki trenutki niso dobra popotnica za prihodnost.
V našem avtu je krasno sedeti, tudi po operaciji mi je bilo udobno. Sem pa želela izpolniti obljubo, ki sem jo dala sestri na ’gastro’, zato sem rekla Fabijanu, naj ustavi pred zgradbo. Dvomljivo me je pogledal in zmajeval z glavo, vendar me je pospremil po stopnicah, po katerih sem se s težavo pomikala, ampak nisem čutila nobenih bolečin, le lahkotnost, kakor da sem v središču sveta. Sedaj so bili v prvem nadstropju, saj so prostore še vedno pleskali. Fabijan me je ravno spraševal, kako bom to izvedla in kaj bom rekla in kako bom našla ravno tisto sestro, ki je bila v službi pred enaindvajsetimi dnevi, jaz pa sem se le smejala in prikimavala. Ko sva stopila iz dvigala in se obrnila na hodnik, sem srečala neko drugo sestro, ki je nisem prepoznala, ampak sem ji povedala, da sem jih prišla pozdravit ter povedat, da sem zdrava. Hotela sem še nekaj reči, pa je iz sestrske sobe prišla ravno sestra, ki sem jo iskala, čeprav nisem poznala njenega imena, zapomnila sem si jo po videzu. Spoznala je moj glas, kakor je rekla, ko se mi je približala, in me presenečena gledala. Povedala sem ji zgodbo, ki se je zgodila v minulih dneh, odkar sem bila pri njih, pa tudi, da so se potrdile moje napovedi o negativnih izvidih. Poslovila sem se z objemom, kakor je postala to moja dnevna rutina, in videla sem srečo tudi v njenih očeh.
Med vožnjo, ko sem okolico kar požirala s pogledom, sem poklicala Alenko. S Tonico sta bili ravno na kavici v mestu, pa sem jo vprašala, ali si želita malo moje družbe. Kakor vrisk je od veselja zadonel njen pritrdilni glas, Fabijan pa me je spet začudeno gledal, toda zapeljal je po avtocesti naprej, da sva se jima pridružila. Bila sem razigrana in hudomušna, polna energije, volje in moči, saj se mi je zdelo, da pred mano ni ovir. So pa nastopile, ko sem se morala odpraviti proti spalnici in so se pred mano pojavile stopnice. Oprijemala sem se moža in se vzpenjala po njih. Z očesom sem ošinila rože na stopnišču in začudeno vprašala, kaj se je zgodilo moji ovijalki, ki mi jo je za minuli rojstni dan poklonila soseda. Fabijan je rekel, da je po tem, ko sem odšla v bolnišnico, opazil, kako ji rumenijo listi, potem so se začeli sušiti in postala je čisto uvela. Postavil jo je na podest, da sem jo pobožala, ampak več v tistem trenutku nisem mogla, saj me je zdelala utrujenost in hotela sem leči. Ampak s svoje običajne strani nisem znala v posteljo, sedela sem kot kip in se čudila svoji nespretnosti. Ni bilo druge možnosti, kakor da sem zopet vstala in odšla na drugo stran, kjer so bile enake kretnje, kot sem jih imela v bolnišnici.
To me je vrglo iz tira in moja psihična stabilnost se je za trenutek zamajala. V očeh so se mi nabrale solze, ko sem končno legla in začutila bolečine v trebušnem delu, saj je bil jogi spet drugačen kakor v bolnišnici. Šele tedaj sem se zavedla, kakšno je v bistvu moje fizično stanje. Bila sem tako nemočna, da sem si v tistem trenutku zaželela nazaj v bolnišnico, da bolje okrevam. Neke čudne misli so mi pričele krožiti po glavi, da sem postala zbegana in čustveno občutljiva. Na podplatih sem začutila srbečo bolečino, ki se mi je začela pojavljati sicer že v ponedeljek, ampak nisem nikomur ničesar omenila. Fabijan mi je prinesel ognjičevo kremo od doma ter mi z njo mazal podplate. Tudi tokrat sem mu rekla, naj pogleda, kakšne podplate imam, pa naj me namaže, ker me vedno bolj srbi in tudi čudno peče. Ob pogledu je presenečeno izjavil, da je ena noga vsa v mehurjih, druga pa čudno rdeča. To je bil še dodatni šok in pojavil se je ponovno strah, da bom morala v bolnišnico. Jokati si nisem dovolila, pač pa sem si zaželela, da mi skuha sataraš in mi prinese knjigo, ki jo bom prebrala do konca, ker je v bolnišnici nisem uspela, ter se bom na tak način umirila. Dremež je bil kot olajšava, zaspala sem s knjigo v rokah in prebudil me je prijeten vonj hrane, ki se je razširil vse do spalnice. Zdelo se mi je, da sem se spravila v čustvene okvirje in ob Fabijanovi pomoči vstala iz postelje. V še boljše razpoloženje me je povrnila misel, da si res lahko nazdraviva s penino, čeprav nisem vedela, kaj naj to pomeni za moje zdravstveno stanje. Jedla sva pod brajdo in Fabijan se je pritoževal, da mu je vroče, meni pa je toplota prijala. Potem je odprl srebrno penino in zven kozarcev mi je priklical nasmešek na usta. Pogovarjala sva se o počutju in o mehurjih, ki so se pojavili, v čemer sva oba videla, da je to znak, kako se bolezen dokončno poslavlja in izstopa iz telesa skozi podplate.
Predlagal je, da mi bo navezal čebulo in če ne bo to pomagalo, bom morala k zdravniku, s čimer sem se strinjala ter se spet povzpela po stopnicah in v postelji poskušala poiskati primeren položaj. Ob tem sem si dopovedovala, da je vse v redu, da sem močna in da je vse hudo za mano, da bo sedaj šlo le še na bolje. Pa ni bilo tako. Že čez čas so se mi začeli v črevesju dogajati čudni premiki in tiščanje. Posumila sem, da mi je škodila hrana, ki po vsej verjetnosti ni bila primerna, glede na tisto, ki sem jo dobivala v bolnišnici. Res je, da sem vprašala kirurginjo, kako naj živim v prihodnje, pa je dejala, kakor mi je všeč, da se bom dobro počutila. Tako sem hotela kar najhitreje v stare okvirje, ampak bolečinsko spoznanje mi je nakazovalo, da vendarle ne bo vse tako, kakor je bilo pred to izkušnjo.
Spomnila sem se na knjižico, ki mi jo je Sabina prinesla pred odhodom iz bolnišnice, da jo je dala zame za prebiranje mama Ani. Na njej je med drugim pisalo Nasveti za preprečevanje in zdravljenje različnih bolezni, glavni naslov pa je bil Zdravljenje raka in levkemije ter drugih navidez neozdravljivih bolezni z naravnimi sredstvi. Napisal jo je Rudolf Breuss in za popotnico iskanju moji trenutni težavi, ki se je stopnjevala, sem prebrala, da „je v praksi potrdil pravilnost svoje domneve: rakaste tvorbe lahko telo samo premaga, če mu pomagamo“.
Nekaj tega sem že uresničila, zato sem pomislila, da ni nobenega vzroka, da ne bi sanirala črevesno bolečino. Prebrala sem, da za tovrstne težave pomaga košček sira, ki sem ga počasi grizla in požirala. Udobno sem se namestila, kolikor sem se le lahko, ker se še vedno nisem navadila na posteljo, ki je bila dosti mehkejša od bolnišnične, ter šla v miselno bitko z dogajanjem v telesu. Bolečine sem želela izničiti in priklicala sem si prispodobe, ki bi me popeljale v ugodno počutje, čeprav se je nekje iz ozadja vse močneje oglašal strah. Skozi odprto okno je prihajala toplota, ki me je prijetno grela, saj sem imela celo ob visoki zračni temperaturi mrzle roke in kljub nogavicam tudi noge. Podplati me sicer niso več tako močno srbeli, saj je očitno čebula že začela delovati, kar me je malce pomirilo. Potopila sem se v razmišljanje o minulih dneh in se nasmehnila, ko sem se spomnila, da iz bolnišnic prihajam v domačo oskrbo ob četrtkih. Tako je bilo prvič in tako je bilo tudi drugič; prepričevala sem se, da tretjega prihoda v tej zgodbi ne bo, ker sedaj ni več časa za obiskovanja bolnišnic, ampak čas življenja in uživanja v vsakem drobnem trenutku, ki prihaja. Bolečina v črevesju je pričela iznenada popuščati in verjela sem, da je k temu pripomogel tudi sir. Zaprla sem oči in si želela s spanjem nabrati novih pozitivnih občutij.
Leto 2013 me je zaznamovalo z diagnozo rak. Preživela sem in se s hvaležnostjo zavezala Programu Svit, da postanem njegova ambasadorka ter s svojo zgodbo osveščam neodzivne v preventivni program raka na debelem črevesu in danki. Potrebovala pa sem tudi pisalno terapijo, da sem na tak način prestopila šok, ki sem ga iznenada doživela, ko sem se začela zavedati, da se mi izteka življenje. V minulem letu sem postala ambasadorka portala MojaLeta.si in pričela z objavami zgodb iz knjige Diagnoza, ko zastane dih. A sem se najprej posvetila pisanju knjige, ki sem jo javnosti predstavila minulo jesen. Knjiga Diagnoza, ko zastane dih, ima 13 poglavij. V njej so na poseben način zapisane zgodbe, ki sem jih doživljala v času bitke z rakom. Vsebini sem dodala moj pogled na življenje in moje videnje na mnoge stvari, ki se dogajajo v vsakdanu, tako sem vsakemu poglavju dodala t. i. nasvete in sporočila. V knjigi so zapisi mojih najbližjih, ko so spregovorili o tem, kaj so doživljali, ko so izvedeli, da imam raka, mojih prijateljic, objavljenih pa je tudi nekaj zgodb oseb, ki so se prav tako srečale z diagnozo rak. Knjiga je barvna in kot rdeča nit so v njej razpete fotografije mavric, ki so jih posneli različni fotografi.