Njuna zgodba se je začela leta 1962 v državi Massachusetts, z Rickovim rojstvom. Pri porodu je prišlo do komplikacij, rodil se je s popkovino, ovito okrog vratu. Ker njegovi možgani niso imeli dovolj kisika, so bili trajno okvarjeni. Prva diagnoza, ki sta jo bila deležna Rickova starša, Dick in Judy, je bila hladna in nič kaj obetajoča. Rick je imel cerebralno paralizo in zdravniki so jima svetovali, da ga pošljeta v dom, kjer bodo skrbeli zanj. Tega nista storila, želela sta si, da bi njun sin imel kolikor je mogoče, normalno življenje.
Zdravniki so zagotavljali, da se Rick popolnoma nič ne odziva, da le vegetira, njegova starša pa sta trdila nasprotno. Vedno, kadar sta ga ogovorila, se je odzval, sledil jima je z očmi, se poskušal nasmehniti. Dick je svojega sina tedensko vozil v otroško bolnico v Bostonu, kjer je od zdravnikov dobil nekaj spodbude. Ko so ugotovili, da se deček odziva, mu je skupina računalničarjev naredila računalnik, prilagojen njemu. Z njegovo pomočjo je lahko komuniciral s svetom, s starši. In že takoj je bilo jasno, da ima zelo rad šport, da je inteligenten.
Leta 1977 se je očetu in sinu življenje spremenilo. Rick je v reviji videl članek o teku in to ga je tako navdušilo, da je prosil očeta, če bi tekla. Dick, ki je imel takrat 37 let, ni bil športnik. Že po nekaj pretečenih metrih je bil upehan. A sinu želje ni mogel zavrniti. Udeležila sta se prve tekaške tekme in skupaj pretekla osem kilometrov. Po tekmi je sin dejal očetu: »Oče, ko sva tekla, nisem občutil svoje invalidnosti!«
In ta stavek je dal očetu tako močno voljo, da je pričel trenirati. V invalidski voziček si je položil vrečo cementa in treniral tek, medtem ko je bil Rick v šoli.
Tekla sta skoraj vsak konec tedna, se udeležila vsakega tekmovanja v okolici in tudi izven domače države. Postala sta luč upanja za mnoge. Množici ljudi sta vlila pogum, dokazala, da je možno vse. Postala sta junaka in rešila marsikatero življenje.
Dnevno sta pričela dobivati na stotine pisem in sporočil iz vsega sveta. Ljudje so jima čestitali, jima želeli srečo, se jima zahvaljevali, ker sta vlivala upanje. Nekoč je Dicku pisala ženska, kateri je po mnogih letih zakona umrl mož. Ker si življenja brez njega ni znala predstavljati, je sklenila, da naredi samomor. Potem pa je videla voljo in moč Dicka in Ricka po televiziji. Napisala je: »Rešila sta mi življenje. Če zmoreta vidva, bom tudi jaz!«
Dick in Rick sta bila prva, oče in sin, ki nista poznala ovir. A danes nista edina. Njuna moč, borbenost, se je dotaknila tudi ostalih družin, ki imajo otroka na invalidskem vozičku in danes tečejo, se udeležujejo tekem in dokazujejo, da je v družini moč. Tako velika, da je nobena stvar ne more premagati. Ni ovir.
Do letošnjega aprila sta oče in sin pretekla že 1.077 tekaških tekem, vključno z 70. maratoni. Šestkrat pa sta se udeležila triatlona Ironman (3,8 kilometrov plavanja,180 kilometrov kolesarjenja in 42,2 kilometrov teka). Bostonski maraton sta pretekla že tridesetkrat. Leta 1992 sta s kolesom prevozila Združene države Amerike v 45 dneh in naredila šest tisoč kilometrov.
Da sta se lahko udeležila triatlonov, je bilo potrebno veliko napora in znanja. Dick je med plavanjem imel okrog trupa privezano vrv čolna, v katerem je ležal Rick. Za kolesarjenje sta prilagodila kolo, oče je sina vozil na posebnem sedežu spredaj. Med tekom pa Dick pred sabo potiska invalidski voziček s svojim sinom.
Letos je Rick dopolnil že 51 let, njegov oče pa 73. Rick sedaj živi sam, v njemu prilagojenem stanovanju, manj tekmujeta in več potujeta. A kot pravita oba, še vedno ne mislita odnehati. Ko so nekoč v intervjuju vprašali Dicka, kdaj namerava zaključiti s tekmovanji, je odgovoril: »Ko mi bo sin dejal, da ima dovolj, prej ne. To počnem zanj in zase. Če ne bi bilo njega, ne bi zmogel vsega tega. Morda se sliši čudno, toda vliva mi moč. Brez njega nikoli ne bi zaključil Ironmana.«
Video: You Tube