Ker sem po poklicu veterinar, so me nekega dne poklicali k sebi na dom lastniki nemškega ovčarja Belkerja. Ron, njegova žena Lisa in njun sin Shane, so bili na svojega psa, ki je bil z njimi 10 let, zelo navezani. Bil je del njihove družine, enakovreden družinski član in seveda so upali na čudež, na njegovo popolno ozdravitev.
Pregledal sem psa in ugotovil, da umira zaradi raka. Družini sem moral povedati, da mu ni pomoči in da ga bo potrebno uspavati. To bi lahko storili tudi na njihovem domu, kjer je preživljal svoje dni, sem predlagal.
Ko sem pripravljal vse potrebno, sta zakonca izrazila željo, da bi tudi njun sin prisostvoval uspavanju Belkerja. Menila sta, da je prav, da se tudi otrok sooči s slovesom svoje ljube živali.
Ko je bil čas za slovo, se je vsa družina poslavljala od svojega psa, jaz pa sem tako kot vedno, v srcu začutil bolečino. Mali Shane je, presenetljivo, zelo mirno sprejel vse, kar se je dogajalo in se je od svojega psa lepo poslovil. Za trenutek sem pomislil celo, da morda ne razume, kaj se točno dogaja.
Nekaj minut za tem je stari kuža mirno zapustil ta svet …
Deček je njegovo smrt prenesel brez velike žalosti in vznemirjenja. Sedeli smo za mizo in se pogovarjali o tem, kako nepravično je, ker živali tako hitro ostarijo in nas zapustijo. O tem, kako kratka je njihova življenjska doba.
Shane nas je poslušal, nato pa dejal: »Jaz pa vem, zakaj psi živijo tako kratek čas.«
Presenečeni nad njegovimi besedami smo ga pogledali in deček je nadaljeval: »Ljudje se rodimo, da bi se lahko naučili, kako imeti rad druge, kako biti iskreni in dobri do vseh in vsega, kar nas obkroža, kajne? Psi pa vse to že znajo in zato jim ni potrebno, da toliko let, kot mi, ostanejo na tem svetu …«
Vir: www.haber.ba