Vse izmed navedenih stopenj se med seboj dopolnjujejo, izmenjujejo – lahko tudi večkrat, medsebojno prehajajo in, če so bile funkcionalno razrešene, s časoma njihova intenziteta pojenja in preide. V ta opis spadata predvsem stopnja šoka in zanikanja, vendar pa ni nujno, da boste tudi vi ti stopnji prešli. Razreševanje stopenj je odvisno od več kriterijev: od vaših preteklih izkušenj, kako ste se spopadali s težkimi situacijami v življenju ter podpore partnerja in ostalih družinskih članov. Velik pomen predstavlja socialna mreža in samo dejstvo, da o bolezni in doživljanju le-te lahko spregovorite z osebami, ki jim zaupate.
Ključnega pomena skozi vrtinec opisane čustvene dinamike predstavlja zmožnost biti sočuten do samega sebe. Mnogokrat lahko slišimo, kako se marsikdo z boleznijo spopada na način, da od svojega telesa pričakuje enake zmožnosti, kot so bile pred boleznijo. Dati si sočutje bi tako pomenilo, da od sebe ne pričakujemo preveč, si dopustimo zmanjšane zmožnosti telesnih naporov, sprejemamo sebe, svoja čustva in še posebej telo v novih okoliščinah in z novimi dispozicijami. Pomembno je, da do sebe nismo prestrogi, da od sebe zahtevamo le toliko, kolikor je domet naših zmožnosti in si dovolimo sprejeti pomoč drugih.
Živeti s kronično boleznijo
Življenje s kronično boleznijo se prične že pred njeno diagnozo. Telo nam znake utrujenosti, bolečine ipd. najverjetneje nakazuje že pred tem. Odločitev, kako se boste soočili z boleznijo, ko je podana diagnoza, pa je odvisna od vas. Eden izmed poglavitnih načinov spoprijemanja je pridobitev informacij o diagnosticirani bolezni. Vedenje in informacije o bolezni nam nudijo pot za samo razumevanje, spoprijemanje in okrevanje. Prvi odgovoren člen za pridobivanje informacij o bolezni je zdravnik. Vam, kot bolniku je dolžan odgovoriti na vsa vprašanja v zvezi z boleznijo: kaj jo je povzročilo, kaj so o njej že odkrili, kakšne so možnosti zdravljenja, kako se spremeni prehrano itd. To je samo nekaj tem, ki lahko pripomorejo k premisleku in izoblikovanju vprašanj za osebnega zdravnika ali specialista.
O bolezni se odkrito pogovarjajte. Če menite, da se z družinskimi člani ne morete iskreno pogovarjati, se lahko pridružite obstoječim skupinam, društvom, ki so ustanovljena za ljudi z diagnosticirano boleznijo, ki jo imate sami. Skupine vam bodo nudile čustveno podporo, spoznali boste, kako se drugi spoprijemajo z isto boleznijo, kaj naredijo, da si olajšajo vsaj nekatere vidike življenja.
O bolezni spregovorite tudi z vašimi prijatelji. Ustvarjanje socialne mreže, ki vam lahko nudi oporo in pomoč, je bistvenega pomena pri okrevanju in preživljanju še posebej začetnih faz. Pomembno je, da vaši bližnji vedo, kaj se z vami dogaja, saj bodo lažje razumeli dneve, ki bodo zaznamovani z žalostjo, obupom, jezo in drugimi čustvenimi stanji.
Nenazadnje si lahko zagotovite tudi strokovno terapevtsko pomoč. Odločitev za skupno spoprijemanje na nivoju čustvene dinamike bolezni je ena izmed možnosti funkcionalnega predelovanja težkih vsebin, ki prihajajo z njo. Po Sloveniji obstajajo zakonski in družinski inštituti, ki nudijo pomoč na različnih ravneh, tudi z vidika strokovne pomoči pri premagovanju bolezni, tako za posameznika kot za celo družino.