Kronična bolezen predstavlja stres
Postavitev diagnoze kronične bolezni vas lahko postavi pred nov življenjski izziv. K temu prištevamo spremembo življenjskega sloga, reorganizacijo celotne družine, spremembe osebnih vrednot in še posebej spremljajočo čustveno dinamiko, najprej za vas same, ki vam je bila bolezen diagnosticirana, kot tudi za vaše najbližje. Vse naštete ravni sprememb vas lahko postavijo pred soočenje s samim sabo. Ključno vprašanje napredka in razvoja pa je, kaj boste z novimi danostmi naredili, na kakšen način si boste prilagodili življenjske okoliščine in osmislili ter ovrednotili bolezensko stanje.
Ko se družina, predvsem pa vi, sami pričnete spoprijemati z bolezenskim stanjem, vse dogajanje povzroča določeno stopnjo stresa za vse udeležence procesa. Do večjih obremenitev prihaja predvsem v primerih, ko bolezen nastopi nenadoma, je nepričakovana in zaradi simptomatike predstavlja fizične in čustvene napore. V tem obdobju ste lahko posebej ranljivi, saj se morate z boleznijo spopasti sami, hkrati pa se zavedate, da je bolezen povzročila večje premike tudi znotraj delovanja družinskega sistema, to je znotraj starševskih in otroških podsistemov, vlog, ki jih imajo posamezni člani družine, kot tudi znotraj načinov doživljanja drug drugega in opredelitvijo odnosov med člani. Reorganizacija dosedanjega načina življenja vam lahko vzbuja občutke krivde, odvečnosti in izpostavljenosti.
Preberite tudi: Demenca je v porastu. Kako ukrepati, da ne doleti tudi vas (svetuje trenerka spomina)?
Čustvena dinamika
Če so vam diagnosticirali kakršnokoli kronično bolezen, pri sebi najverjetneje prepoznavate nov, drugačen način razmišljanja in vrednotenja, predvsem pa drugače sprejemate samega sebe in svet, ki vas obkroža. V primeru, da imate kronično bolezen že dalj časa, se ob pogledu v preteklost zavedate, da je šla od pojava bolezni do današnjega dne čez najrazličnejša obdobja spoprijemanja z le-to. O čustveni dinamiki, ki zasleduje neko bolezensko stanje se govori resnično premalo. Pojem »čustvena dinamika« bi z drugimi besedami lahko opredelili kot prepoznavanje posameznih čutenj, ki se v osebi prebujajo (npr. strah, jeza, žalost …) ob vpetosti v bolezensko stanje, njeno doživljanje, še posebej pa zaznavanje, na kakšen način se ta občutja v osebi vznikajo, prelivajo in prihajajo na plan tako v odnosu do samega sebe, kot tudi v relaciji do drugih.
Bolniki mnogokrat o tem ne znajo spregovoriti, zato marsikdaj v težkih trenutkih ostajajo sami s sabo in s svojimi mislimi, čeprav bi jim svojci želeli pomagati in jih v bolezni razumeti.