Tikanje in vikanje je gotovo nekaj, kar je zelo družbeno pogojeno in je zelo odvisno od tega, v kateri deželi živiš in tudi od tega, v katerem obdobju živiš- Če bi bila angleščina naš pogovorni jezik, o tem sploh ne bi razmišljali, saj pomeni "you" oboje, ti in vi. Našo stari starši so nam pripovedovali, kako so oni vikali svoje starše, česar si današnji otroci ne znajo predstavljati. Ko sem začela leta 1955 hoditi v prvo gimnazijo (danes 5. razred); so nas profesorji vikali, kar se nam je zdelo smešno. Danes otroci vrtcu tikajo vzgojiteljice. Pa vendar je v nekem okolju pomembno tudi to, ali nekoga vikaš ali tikaš. To lahko razumemo kot znak spoštovanja ali nespoštovanja, Vem, da sem bila za marsikoga, ki mi je ponudil tikanje, hvaležna in ponosna, posebno če je bil to starejši človek, ki sem ga zelo cenila. K današnjemu razmišljanju o tikanju in vikanju me je spodbudilo včeraj to, ko sem poslušala, kako stanovalci doma tikajo zaposlene. Ti so se tega že kar navadili in jih niti ne moti. Meni osebno pa bi se vendarle zdelo prav, da jih vikamo. Vsega spoštovanja so vredni in niso naši otroci.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.