No, pa se ni.
Ivanka je pustila vrata v svoje stanovanje narahlo odprla in šop svetlobe se je ostro začrtal sredi teme.
Stopila sem v ozko predsobo. Iz nje je vodilo četvero vrat. Lahko bi šla kamorkoli, sem razmišljala, ko sem izbirala.
“Človek zmeraj nima te možnosti,”mi je stopila nasproti gospa Ivanka in mi čvrsto stisnila roko, medtem ko sem ji razlagala, kaj se mi je motalo po glavi.
“Včasih nas usoda postavi pred zid in potem počnemo stvari, ki jih drugače ne bi,” je še nadaljevala ko je po kuhinji zadišalo po sveži kavi.
“Bilo je grozno. Tole moje življenje. Sami udarci, kar sem prišla na svet. Nenehno sem pred nekom bežala: najprej od doma, potem od tašče, nato od moža, iz službe in nazadnje še sama pred seboj.“
Povedati moram, da sva se z Ivanko seznanili na zelo zanimiv način. Kadarkoli me okoliščine primorajo, da moram oditi po večjih nakupih, se zmeraj ustavim še pri znanki. In tam, kjer stanuje, kronično primanjkuje parkirnih prostorov.
“Tak pojdite od tu stran, ravnokar je pajek nekomu odpeljal avto,” je potrkalo po šipi in prijazna gospa je s hitrimi koraki odhitela med bloki, da mi je pokazala, kje bo moj avto lahko na varnem.
Beseda je dala besedo in potem me je povabila še na kavo.
“Temu, kar je zapisano v zvezdah, ni moč uteči”, je Ivanka prepričljivo pribila, ko sem jo spomnila na najino prvo srečanje.
Njena kuhinja ima pridih nekih davnih let, ko so še kraljevale “kredence”.
Tudi miza, za katero sva sedeli in pili kavo, je spominjala na stare čase s svojo svetlo modro barvo.
“Vse skupaj sem podedovala od prejšnjih lastnikov. Ko sem se vselila, nisem imela niti toliko denarja, da bi si lahko kupila hrano,” je začela s svojim pripovedovanjem Ivanka.
Nikamor se ji ni mudilo. Bila je vesela, da ima druščino, da vsaj en dan ne bo pust, samoten in dolgočasen.
“Bila sem stara okoli sedem let, ko mi je umrla mama in oče je zelo hitro pripeljal mačeho. Pet otrok nas je čakalo pri vratih, ko sta zavila na dvorišče. Bila je majhna in debela in od takrat čutim do takšnih, bolj zavaljenih, odpor, ki ga ne znam razložiti. Saj ni bila kruta ali kaj podobnega. Le mar ji ni bilo, kaj počnemo, kaj se dogaja z nami. Sestre smo bile navajene, da se je mama ves čas ukvarjala zdaj z eno, zdaj z drugo ali z vsemi petimi hkrati. Bila je tudi zelo pobožna in skoraj vsak dan nam je desetkrat povedala, da se le njeni ''veri'' lahko zahvalimo, da je na svoja ramena sprejela tako odgovorno breme. Oče se v naše odnose ni vtikal, pa tudi časa ni imel. Kot železničar je preživel večino časa od doma. “
Ivanka je bila v šoli med najbolj bistrimi. Domov je prinašala lično napisana priznanja, toda nikoli se ni nihče potrudil, da bi jo pohvalil ali nagradil vsaj s toplo besedo.
“Komaj sem čakala, da odidem stran. Sem in tja sem že imela kakšnega fanta, ki me je spremljal na ples ali kaj podobnega. Kaj resnejšega pa še ni bilo.
Malo sem se tudi bala, saj mi je oče zagrozil, da ne bo razmetaval denarja za moje šolanje, če mu bom delala sramoto. Na gimnaziji sem se zaljubila v učitelja matematike. Padla sem mu v oči, saj sem z lahkoto zmagovala na šolskih in drugih tekmovanjih.
Motilo me je edinole to, da je bil manjše rasti. Ko sva se včasih zaklepetala, sem na svoj odpor kar pozabila. Paziti se morava, da naju ne zasačijo, mi je govoril, ker se je bal, da bi imela težave zaradi najine zveze.
Veliko laže sva zadihala po maturi. Vpisala sem se na ekonomijo. Vsem se je zdelo , da sem prav izbrala. Še doma so bili veseli,prvič so se tudi potrudili in mi posvetili malo pozornosti. Le mačeha je nekaj godrnjala, da previsoko letam, da nismo ljudje, ki bi jim bilo kaj takega dovoljeno. Toda nisem se zmenila zanjo. Imela sem študij, ki me je veselil in Borisa, ki mi je čvrsto stal ob strani.”
Ivanka je za trenutek prekinila pogovor in stopila k oknu.
Otroci so se podili z rolkami in njihovi razposajeni kriki so jo, očitno, zmotili.
“Nenehno me je strah, da se komu kaj zgodi,“ je rekla bolj sebi kot meni in zdelo se mi je, da bi brezvestnim voznikom, ki niti na dvorišču niso zmanjšali hitrosti,
najraje kar sama navila ušesa.
Potem ko je videla, da je spodaj vse v redu, se je spet usedla in nadaljevala svojo zgodbo.
“Oba z Borisom sva še stanovala pri starših in nisva imela možnosti, da bi bila skupaj. Na fakulteti so naju opravljali, da se je kar kadilo. Sošolke, ki so se vpisale skupaj z menoj, so vsak najin zmenek in še kup drugih neverjetnih stvari, ki se sploh niso zgodile, privlekle na dan in raznašale čenče. Toda Borisu, ki me je skoraj vsak dan prišel počakat, ni bilo kaj dosti mar. Rekel mi je, da me ima rad in da bova že kako. Včasih nama je odstopil sobo njegov prijatelj iz študentskih let, ki se je čez nedeljo vračal domov, v Prekmurje. Tam, pod Gradom, sva prebila najlepše urice v najinem življenju. Sredi drugega letnika sem nenadoma ugotovila, da sem noseča. To je bil za oba strašen šok. Ničesar nisva imela, s čimer bi lahko začela skupno življenje. Pred nama je bila še ena resna ovira. Politična. Njegovi so bili zelo zavedni, mene so zaradi kmečkega porekla sovražili, ne da bi me sploh videli. Na takšne malenkosti prej nisva nikoli pomislila, pa četudi bi, nama ne bi bilo kaj dosti mar. Oglasili so se tudi moji domači, mačeha mi je celo zagrozila, da se mi bo odpovedala, če se bom še naprej pentljala z rdečkarjem. Resno sem razmišljala, da bi kar nekam odpotovala in se jim skrila.“