“So vas kdaj ujeli?“ sem jo pobarala, ker me je že pričela mučiti radovednost.
“ Pri tem ne,“ mi je odgovorila.
“Le Boris je začel nekaj sumiti. Zdelo se mu je, da mi ne daje toliko denarja, da bi se lahko oblačila, kot sem se. Takrat so bile dobre obleke dražje kot danes. Začel me je celo zasledovati. Sumi, razprtije, ljubosumje in obtožbe so postale med nama stalni gostje. K temu je nekaj pripomogla še starostna razlika, njegov položaj in vsakodnevni očitki, ki so jih stresali iz rokava njegovi starši. Če so le mogli, so mi dali vedeti, da nisem njihova. Pa da moram biti zato, ker me prenašajo pod isto streho, lepo tiho, ponižna in hvaležna. Toda v meni ni bilo prostora za hlapčevstvo. Bila sem že absolventka, študij mi, na srečo, ni povzročal kakšnih težav. Čeprav je bil Boris sumničav, se za moške več kot toliko nisem zmenila. Priznam, da mi je bilo všeč, če so se zanimali zame, toda na kaj drugega nisem niti pomislila. Šele pozneje ...”
Ivankina zgodba se mi je zdela skoraj neverjetna. To sem ji tudi rekla.
Zvonko se je zasmejala in me frcnila po roki, ki je hitela zapisovati vsako njeno besedo.
“V ljudeh se skriva veliko več strasti, pregreh in nenavadnosti, kot si upamo priznati na glas. Večina med nami ima dva, tri, štiri, ali celo več obrazov. Nikoli se v naprej ne ve, kakšnega bomo pokazali v določenem trenutku,”me je poučila.
“Življenje se je nenadoma korenito obrnilo. Taščo je nekega večera obšla slabost, zgrudila se je, toda ni se več zbudila. Borisa je njena smrt zelo potrla. Niti zavedal se ni, kako je bil odvisen od nje. Spoznala sem, da je še zaradi takih malenkosti kot sta bila kravata in nogavice, iskal nasvet pri njej. Niti obleči se ni upal brez njenega nasveta! Oče je udarec prenašal veliko laže, ali pa mu podoba, ki jo je kazal v javnosti, ni dovoljevala, da bi pokazal svoja čustva. Kar naenkrat sem se morala spremeniti v gospodinjo za dva moška in enega otroka. Na srečo sem že diplomirala, toda z zaposlitvijo, vse je tako kazalo, vsaj nekaj časa ni bilo nič. Postala sem živčna in zoprna. Borisu sem očitala, da me hoče imeti le za služkinjo. Razburil se je in me prepričeval, da je to samo prehodno, dokler se z očetom ne navadita živeti brez mame. Vdala sem se in pristala na tri mesece ''igranja deklice za vse''. Nič več kot toliko. Kuhala sem jima, prala, pospravljala, vodila hčerko na sprehod, h klavirju, vmes pa sem želela narediti tudi šoferski izpit. Zaradi moje pridnosti je Boris malo popustil in zdelo se mi je, da je moje tatinske pohode zabrisal čas. Privoščili smo si nov avto in vsak konec tedna smo se odpeljali ven, v naravo. Marsikatera bi mi lahko zavidala, toda jaz nisem bila srečna …”
Najprej sta se z Borisom poročila. Potem pa si je poiskala službo. To kar naenkrat ni bilo več težko, saj je lahko celo izbirala.
“Delo v komerciali me je strašno veselilo. Imela sem polno glavo načrtov in če se je le dalo, sem uveljavila svojo voljo. Seveda šele potem, ko so se navadili name. Pristala sem v moškem kolektivu, kjer so že veljala nenapisana pravila, kaj kdo lahko in česa ne sme. Drobno goljufanje se je začelo z dnevnicami. Ne bom ti povedala kako, ker bi me lahko kdo posnemal. Nikoli se ne ve ... Bilo je enostavno obračunati nekaj, kar je bilo samo po sebi umevno, da se je zgodilo, pa se ni ... Vsi, od direktorja navzdol, so krasno služili na ta račun. Na dan je planila strast, speča zver, ki ji nočem dati niti imena. Denar, imeti veliko denarja. Pazila sem, da me nikoli niso zasačili. Skrivnosti sem obdržala zase. Če vesta dva, je to že toliko kot bi vedeli vsi.“
“Se strinjaš, da nekaj let preskočiva?” me je čez čas vprašala. Ravnokar je prišla iz sobe, kjer je spal sosedin otrok.
“Morala je nujno k zdravniku, pa me je poprosila za uslugo,“ se je Ivanka še enkrat pazljivo zazrla v temačno sobo. Potem je iz košare potegnila vrečko in mi pokazala pulover, ki si ga je pletla.
“Ob večerih se ga lotim, medtem ko gledam televizijo. Zdi se mi, da čas hitreje mineva, če ne sedim brez dela.”
“Vas hčerka nikoli ne obišče?“ me je zanimalo.
“Redkokdaj. Že med študijem je odšla za eno leto v Ameriko. Potem je tam ostala. Vseskozi je bila med najboljšimi. Sedaj si je že ustvarila družino, mož je ameriški Slovenec. Spoznala sta se med študijem. Mož se je že pred leti v drugo poročil, oče mi je umrl, mačeha tudi, sester je, ne boš verjela, sram, da bi kdo vedel, da smo v sorodu. Spominjam se očeta, ko je umiral. Zahropel je nekaj nerazločnega. Toda razumela sem ga. Hotel se je pobotati. Mačeha me je ves ta čas, ko sem ga držala za roko, grdo gledala in stiskala ustnice. Zelo me je potrlo. V kuhinji se je spravila name skupaj s še dvema sestrama. Obtoževale so me in me zasmehovale, ker hčerka ni bila niti krščena. Nisem bila več otrok, a takrat sem boleče občutila, kako sem pogrešala mamo. Ali pa vsaj nekoga, ki bi se z menoj pogovoril, ko mi je bilo težko. Tako pa sem vse življenje kljubovala tistim, ki so pri meni skušali s silo nekaj spremeniti.”
Pripovedovanje jo je zaneslo na dopust v Poreču.
''Poslovni partnerji iz našega podjetja so tam oddajali stanovanje. Več let zapored smo letovali pri njih in zdi se mi, da so bili to redki trenutki, ko smo se imeli lepo. Morje me je spremenilo. Pozabila sem, kakšna sem, posvetila sem se hčerki, možu. Bila sem drugačna in to sta oba opazila. Borisu je bilo vsakič žal, ko smo se morali vrniti domov.“
Potem pa ji je prečkal pot Ivan.
“Bežno sem ga poznala še iz mladosti. V našem podjetju se je pojavil kot direktor poslov s tujino. Z generalnim sta se poznala iz študentskih let. To sem izvedela kmalu po tistem, ko se je prišel predstavit v mojo pisarno. Ivan je bil nekaj posebnega: prijetnega videza, šarmanten in znan kot velik lomilec ženskih src. Predvsem ni bil manjše rasti in okrogel. Bilo mi je všeč, če se je motal okoli mene in mi trosil komplimente. Boris tega ni nikoli počel. Bil je hladen, profesorski tip, prepričan, da je zadoščalo, če mi je ljubim te povedal dvakrat, trikrat na leto. Ivan pa ... Sprva je bilo delo tisto, ki naju je spravljalo skupaj, potem pa še vse ostalo ...