Zven otroških glasov po hiši je nadomestil pasji lajež in zvesta ljubezen kosmatincev, ki so ju spremljali skozi življenje. Čas, ki ga imata sedaj na voljo, pa jima nemo sporoča, da nikoli ni prepozno, da naredimo nekaj zase. Napolniti pljuča s svežim planinskim zrakom in ujeti pogled na neokrnjeno naravo slovenskih gora. Zakaj pa ne? Pot pod noge, prijatelji!
Marjan Zupan iz Trbovelj je upokojenec, ki skupaj s soprogo Majdo uživa sadove skupnega življenjskega dela. Njuna največja in srčna želja je ostala neizpolnjena, kar občutita tudi sedaj, v zrelih letih. Čas jima tako zapolnjujejo druge aktivnosti, ki so postale po upokojitvi še številčnejše. Poleg aktivnejšega načina življenja, sta spremenila tudi prehranjevalne navade. Slednje se je pričelo kmalu kazati na močno izboljšanem fizičnem počutju, Marjanu pa se je teža zmanjšala za kar 13 kilogramov.
S 67-letnim Trboveljčanom sem poklepetala na prijetno topel jesenski dan. Na vrtu pred hišo, sva se potopila v spomine, medtem ko je soproga Majda pripravljala dišečo kavo ...
Marjan, ozriva se malo nazaj, na minula leta. Bi rekli, da sedaj na tiste mladostne dni gledate drugače, kot da bi si na nos nataknili očala in vse videli jasneje?
Ko pomislim, kaj vse se je dogajalo v otroštvu, mladosti in letih zorenja, veliko stvari ne bi popravljal. Najbolj bi si želel, da bi si z ženo Majdo ustvarila družino in da bi sedaj lahko posvečala svoj čas vnukom. Kljub smrtnemu trudu žene, se ta želja ni uresničila, za posvojitev, pa se tudi nisva odločila. Skušala sva zaživeti v hiši, ki sva jo zgradila kot družinsko hišo. Če verjameš v zakonsko življenje z veliko veselja, odrekanja, prepirov in skupnih ciljev, zdržiš in užiješ življenje tudi tako.
S soprogo Majdo sta imela pred penzijo zelo aktivno življenje, kajne?
Z Majdo živiva v zakonu že 44 let. Ko sva se poročila, sva načrtovala družino, hišo, avto in vse, kar smo takrat kot mladi sanjali. Družine z otroki si nisva mogla ustvariti, kljub velikemu trudu Majde, da bi postala Mama. Zgradila sva hišo, kupila avto, si uredila življenje, ki nama je bilo omogočeno. Živela sva aktivno življenje, kulturno in športno rekreacijsko usmerjeno. Uživaških trenutkov sem največ užil jaz, kot aktivni pevec v pevskem zboru Slavček, ki ga žal sedaj ni več. Skupaj s prijatelji sva obiskovala zabavne plesne prireditve, kjer sva bila aktivna plesalca.
Pa sedaj, se tudi še kaj zavrtita po plesišču?
Sedaj so življenjske navade bolj umirjene. Plesnih prireditev v naši dolini in za našo greneracijo ni več. Posvetila sva se planinstvu, saj sva aktivna člana PD Kum. Hodiva v hribe in v gore, tako s člani društva, kot tudi sama. Prehodila vsa že slovensko planinsko transverzalo, osvojila vse koče v Sloveniji, prehodila zasavsko transverzalo in še in še ...
To pa ni mačji kašelj. Hoja po hriboviti pokrajini je torej postala del vajinega življenja. Kako si še prizadevata za ohranitev in izboljšanje zdravja, kondicije?
Ja, res je. To dejavnost sva najbolj pospešila v penziji, saj se zavedava, da je človeško telo ustvarjeno za gibanje, ki je po najinem motor življenja. Pri tem nama v vsem zakonskem življenju pomagajo psi, s katerimi redno hodiva na krajše in daljše sprehode v naravo. V naravi najdeva precej hrane, denimo jagode, borovnice, kostanj, gobe in več vrst zdravilnih rastlin za čaj ali grenčice. To je tista prava sprememba-uravnovešeno prehranjevanje z rednimi obroki in gibanje v naravi in na vrtu.
Nepravilna prehrana in premalo gibanja je pogosto vzrok za kopičenje odvečnih kilogramov. Spremembe, ki sta jih nanizala po upokojitvi, so vam pomagale, da ste znižali telesno težo za kar 13 kilogramov ... Povejte nam kaj o tem.
Z ženo Majdo sva redno in vestno hodila v službo in si s tem pridelala solidni penziji. Takrat sva oba zaužila premočne malice, kar se je poznalo na pridobivanju telesne teže. Po upokojitvi, ko sva imela več časa za skupno življenje, sva pričela še pogosteje zahajati v naravo, hribe in gore. Majda je kot diabetik od nekdaj spoštovala zakonitosti prehranjevanja – to je redno uživanje pet obrokov dnevno ob določeni uri. Hrana, ki jo uživava, je pretežno iz domačega vrta, v vseh oblikah, ne manjka pa tudi mesa in sladkarij. Omenim naj še to, da naju že več kot 40 let spremlja tudi pasji prijatelj. To je družinski član, ki veliko pripomore k razgibavanju, hoji ali teku, seveda pa tudi k ljubezni, skrbi in življenju na sploh.
Vaju bi si pa kar težko predstavljali na udobnem naslonjaču, zatopljena v televizijske nadaljevanke (smeh). Pod vajimimi nogami se nenehno lomijo koraki, povejte nam, kam vse vaju je še ponesla pot? Katere vrhove sta osvojila in lepe kraje obiskala?
Poleg slovenske lepote, si želiva videti tudi dežele izven meja. Da spoznavava svet, se vsako leto, če dopušča zdravje in finance, odpraviva na potovanje s turistično agencijo. Tudi s planinskim društvom sva prehodila več evropskih planin, od Turčije, Grčije, Romunije, Bolgarije, Italije, Avstrije, Češke in Jugoslavije. Z agencijo pa vse do Nordkappa, Malte ... S prijatelji sem denimo prepotoval celo Novo Zelandijo s postankom v Singapurju, glavnem in edinem mestu istoimenske države.
Naj vam ta klepet služi kot drobec spodbude, da se v novo jutro prebudite z navdihom in nasmehom na ustnicah. V teh časih, bi si težko izpolnili vse želje, a ne objokavajte tistih, ki ste jih izgubili v času in prostoru. Začnite pri drobnih spremembah in začrtajte nove cilje, ki vam bodo obogatili vsakdan. Morda pa lahko že jutri opazujete sončni vzhod na bližnjem hribu. In zakaj ne bi ob žvečenju sendviča in srkanju kave iz termovke občutili ta košček sreče. No, povejte, le zakaj ne?