Vedno več je takšnih, ki ostajajo ujeti v usodo in te piščalke več ne slišijo ter ne vidijo smisla. Dejstvo je, da vsak človek v srcu hrepeni po tem, da bi njegovo življenje imelo smisel in da bi bil srečen. Držimo se nekih novih potrošniških vrednot, ki nam ustvarjajo t. i. umetni smisel. Viktor E. Frankl, utemeljitelj logoterapije in eksistencialne analize, je rekel, da smisla ni mogoče iznajti, ampak ga moramo najti. Ali se sami izražamo v nečem, kar osmišlja naše življenje, ali pa pustimo, da se nekaj od zunaj vtisne na nas (ko so sposobni sprejemati vtise od zunaj ali pa se v nas sproži sposobnost za izražanje). Ta smisel oz. ta zmožnost odkrivanja smisla življenja vedno obstaja, ko se odločimo, da bomo do usodnega stanja zavzeli določeno stališče, hvaležno sprejeli preteklost in jo tudi v preteklosti pustili, v sedanjem trenutku pa odprli zvezdnato nebo možnosti, na katerem se kažejo naše smiselne uresničitve oz. cilji, ki jih želimo doseči, jih živeti. Frankl poudarja, da nikoli se ne gre za to, kaj lahko pričakujemo od življenja, ampak se gre za to, kaj življenje pričakuje od nas. Vse to pa je povezano tudi z našo voljo, ali smo se pripravljeni spremeniti, zavzeti do določene situacije drugačno stališče – tisto, ki dopušča, da živimo v sedanjem trenutku in ne v preteklosti. Ljudje, da preživimo, potrebujemo drug drugega, za nekaj ali za nekoga moramo biti pomembni in ravno to je ena izmed možnosti, da smo v odločilnem trenutku lahko sredstvo odkrivanja smisla za drugega človeka. Če se zavedamo samo usodnega dela, potem samega sebe vidimo kot žrtev svojih okoliščin. Počutimo se brez moči in vdanost v usodo narašča. Ko pa spoznamo tudi svoj svobodni del, potem znamo odreagirati tudi drugače, samega sebe vidimo kot sooblikovalca življenjskih razmer. Če bi ustvarjalne, doživljajske in vrednote stališča, kot jih poimenuje Frankl, zares tudi živeli, ne bi imeli težav z odkrivanjem smisla v kakršnikoli situaciji.
O smislu življenja se vedno sprašujemo, ko nam ne gre dobro. Če poslušate starejše ljudi, imajo velikokrat do svojega preteklega življenja negativen odnos. In ta t. i. negativna življenjska bilanca je vedno posledica zmote, ker jo delamo na ravni imeti namesto na biti (Kaj mi je življenje dalo? Nič dobrega.). Problem nastane, ker do vsega, kar mi vidimo kot slabo, ne znamo zavzeti stališča (doživeto trpljenje, krivda, tragedije, nepravične napake ipd.). Svojega življenja ne moremo živeti še enkrat, za vse odločitve, ki smo jih sprejeli, moramo sprejeti odgovornost. Preteklih dogodkov ne moremo spremeniti, za naš osebnostni razvoj pa je pomembno, da ostanejo točno tam, kjer morajo biti – v preteklosti. Življenje nam nenehno postavlja vprašanja v vseh obdobjih in mi smo izzvani, da na ta vprašanja odgovarjamo. To pa delamo tako, da pogledamo možnosti izbire v sedanjosti, da spremenimo samega sebe (da odpustimo, sprejmemo ali obžalujemo, razvijemo drugačno stališče). Vedno imamo priložnost postati nov človek in našemu življenju odgovoriti smiselno, tudi s postavljanjem novih smiselnih ciljev, ki si jih želimo še doseči.
Še več o avtorici prispevka boste našli tukaj.