»Njiju poznam, nisem pa vedel, da imata tako lepo hčerko,« ji je dal kompliment.
Seveda je takoj zardela in pogledala stran. Kaj takega! Da bo v svoji samoti spoznala moškega!
Dolgo časa je ostala tam, pogovora kar ni bilo konec. Tadej je bil zelo prijeten in kar težko je vstala in se poslovila.
»Sedaj pa je res že čas, da se vrnem. Najbrž pa mi bo kar dolgčas, ko ne bo več Feliksa. Takoj sem se privadila na njegovo družbo,« je rekla.
»Saj te lahko prideva obiskat! Danes nameravam še malo študirati, jutri dopoldan pa lahko prideva mimo, če imaš čas,« se je ponudil.
Seveda je veselo prikimala in se nato dobre volje odpravila nazaj proti vikendu.
»Še dobro, da sem se odločila in šla sem gor! Ha, če ne bi pobegnila, ga ne bi spoznala,« si je govorila in stopala do vikenda.
Tistega dne je le še ležala in sanjarila. Premišljevala je o Tadeju. Ni omenjal, da bi imel dekle. Bil je sam. Mogoče pa se je tudi on ne dolgo tega skregal s svojo punco. Mogoče je samski. No ja, rekel ji je, da je lepa. Najbrž je samski!
Tiste noči ni spala. Premetavala se je po kavču, gledala v strop, štela zvezde, ki so se svetlikale na jasnem nebu. Čakala je, da se bo končno pričelo daniti, da bo posijalo sonce in pripeljalo njega.
Vstala je že ob sedmi uri in čeprav je zelo malo spala, je bila popolnoma spočita. Veselila se je dogodkov, ki naj bi jih prinesel dan. Kdo ve, mogoče pa je usoda hotela, da ga spozna. Mogoče je bilo prav, da sta se z Jakom razšla. Če se ne bi, ne bi spoznala Tadeja.
Deset dopoldan je bila mimo in Erika je že skoraj obupala, da se bo prikazal. Pa se je, končno. Sedela je pred vikendom in brala knjigo, pravzaprav jo je skušala brati, pa ni vedela, kaj bere, ker je ves čas gledala, kdaj se bo prikazal.
Bil je nasmejan, v naročju je nesel Feliksa. Vstala je in naredila nekaj korakov proti njima.
»Feliks,« je rekla in pobožala mačka. Ta je zapredel in se stisnil k njej.
»Zelo si mu všeč. Živali čutijo, kdo je dober do njih,« je rekel in se nasmehnil.
»Drugače pa je njegovo ime Avguštin,« jo je še popravil.
»Saj vem, toda kar ne morem se navaditi,« se je nasmehnila.
Odšla sta na kratek sprehod, Avguština je nekaj časa pestoval on, nekaj časa Erika. Nista hotela, da se jima izgubi.
»Zakaj si sama tu,« je vprašal in se ustavil. Pogledal jo je v oči.
»Po resnici,« mu je rekla in vzdihnila.
Prikimal je.
»Razšla sem se s fantom. Pobegnila sem, prišla sem si celit rane,« je rekla.
»Oh, žal mi je. Potem ti je najbrž zelo hudo,« je rekel razumevajoče.
»Niti ne, kar je najbolj smešno. Bila sem prepričana, da ne bom mogla preboleti, sedaj pa vidim, da ni tako težko. Če dobro pomislim, res nisva bila za skupaj. Kar naj ga ima,« je zamahnila z roko.
»Naj ga ima? Kdo« je vprašal.
»Da, sedaj je na novo zaljubljen v mojo najboljšo prijateljico,« je povedala.
Tadej je na široko odprl usta in odkimal z glavo: »Višek!«
»Ah, naj se imata lepo! Jaz lahko živim brez obeh,« je rekla odločno.
»Tako se govori. Prav imaš,« je prikimal in jo potrepljal po rami.
Za hip sta se spogledala in se nasmehnila drug drugemu. Erika je začutila iskrice, vsekakor se je med njima nekaj dogajalo. Bila je srečna, ob enem pa jo je bilo strah, da se morda moti in Tadej ne čuti do nje tako, kot ona do njega. Vse bolj je bila prepričana, da je res. Zaljubila se je na prvi pogled, zaljubila do ušes.
»Povabila bi te na kosilo, pa nimam veliko s sabo. Bolj slabo sem se založila s hrano,« mu je žalostno rekla, ko sta se vrnila nazaj.
»Nič zato! Pri meni je hrane dovolj! Zelo rad kuham, zato sem prinesel s sabo več kot preveč. Vabim te, da se mi pridružiš. Samo pol ure časa mi daj, da pripravim hrano,« je povedal.
»Z veseljem! Nabrala nama bom solato in jo očistila. Te je tu dovolj,« je predlagala.
Poslovila sta se, gledala je za njim in v trebuhu jo je zbadalo od zaljubljenosti.
Nabrala je solato. Njena mama je imela na vikendu vrt in bilo jo je polno. Hitela je, očistila solato, se preoblekla, se nadišavila, ves čas zraven veselo pela.
Stopala je proti vikendu, v rokah je nesla veliko skledo solate. Zunanja miza je bila lepo pogrnjena, Tadej se je mudil v notranjosti.
»Ojla, sem že tu,« mu je zaklicala.
»Kar vstopi! Prinesi solato, da jo okisam,« ji je zaklical.
Vstopila je in se razgledala. Vikend je bil prav tako prostoren kot njihov. Bil je zelo lepo opremljen, čist, svetel. Stopila je do male kuhinje, položila je skledo na pult. Tadej jo je pogledal in se nasmehnil.
Nato je vse uredil sam, velel ji je, naj le sede in čaka na postrežbo. Bilo je res okusno, potrudil se je in z velikim tekom sta pojedla vse. Po kosilu, po drugem kozarcu črnega vina, se je ojunačila: »Pa ti? Si samski?«