»Pogovor je zaključen. Davor, saj boš našel pot ven, kajne,« je še rekla in odšla.
Ko sta ostala sama v kuhinji, je Nevenka zajokala. Stisnila se je k njemu in ga objela.
»Nikar ne joči! Nihče nama ne bo mogel škoditi! Nikomur se ne bova pustila,« jo je tolažil, ji zagotovil, da njuna ljubezen lahko premaga vse. Toda ni poznal njene matere.
Po neljubem dogodku o njem nista več govorili. Nevenka se je še vedno sestajala z njim, materi ni povedala.
Bližal se je konec njenega šolanja, Nevenka se je pripravljala na diplomo.
»Takoj, ko boš v službi, boš pričela iskati moža. Takšnega, ki te bo vreden,« je govorila Slavica.
»Ampak, mami, jaz ga že imam! Davor bo moj mož,« je rekla Nevenka ogorčeno.
»Ne bodi nora! On, navaden mizar! On že ne,« je odkimala Slavica.
»Nikogar drugega nočem,« je rekla Nevenka.
»Poslušala me boš. Poslušala ali pa odšla stran. Neubogljivosti ne bom trpela. Sama se odloči, kaj imaš raje. Mene ali tistega,« je rekla Slavica.
»Saj ne moreš zahtevati, da odločam med vama,« je rekla Nevenka, s težavo je zadrževala solze.
»Sama si me pripeljala do tega,« je rekla.
Tistega dne je bila Slavica povsem prepričana, da je končno rešila zadevo. Da je hči končno sprevidela, da misli popolnoma resno. No ja, nekaj časa jo bo bolelo, potem bo nanj pozabila. Ko bo srečno in bogato poročena s človekom, ki ga zasluži, bo materi še hvaležna!
Zjutraj je Slavica vstala ob osmih. Bila je nedelja. Skočila je pod tuš, nato se je oblekla in pripravila zajtrk zase in za svojo hči. Odpravila se je do njene sobe, potrkala na vrata in jo poklicala k zajtrku. Toda na drugi strani je bila tišina. Odprla je vrata. Postelja je bila postlana, soba je bila pospravljena. Na pisalni mizi je ležal list papirja.
»Mami, oprosti! Izbrala sem njega, izbrala sem ljubezen!«
Slavica je sedla na posteljo in se zazrla skozi okno. Zmečkala je list papirja in sunkovito dihala.
Davor in Nevenka nista izgubljala časa. Kar takoj sta se poročila. Za priče sta izbrala njegova starša. Razumela sta njuno stisko, ju podpirala.
Ko je bila Nevenka njegova žena, si je oddahnila. Bila je srečna, čeprav ni imela bele obleke, čeprav ni imela slavja. Njegov oče jih je povabil na večerjo. A kanček žalosti je ostal na njenem obrazu, kar je videla tudi mati njenega moža.
»Nikar ne bodi žalostna. Sedaj smo mi tvoja družina. Radi te imamo in pomagali ti bomo. Vem, da ti ne morem nadomestiti matere, toda verjemi, ko bo videla svojega prvega vnuka, se ji bo srce odtajalo,« jo je hrabrila njegova mati.
Nevenka je prikimala, poskušala pozabiti. Pogledala je svojega moža. Bil je tako lep, tako njen. Zgrabila ga je za roko in mu zašepetala: »Nikoli, nikoli me ne zapusti!«