POLETNI ODDIH: Rojstvo (2/2 strani)

Težave izginejo. Resnično jih ni več. Pa si nisem pred njimi zaprla oči, ne Dante, nisem. Le pogledala sem jih z druge strani. Saj veš, za nekatere je vrtnica le bodeč cvet, ki prinaša srečo, ko pa jo hočemo utrgati, se zbodemo in krvavimo. Jaz pa vrtnico odtrgam z ljubeznijo in ne krvavim več.

Ko smo prišli na svet, smo bili prav vsi popolni, polni ljubezni. Vedeli smo, da smo središče vesolja in svobodno smo izražali svoja čustva, bili smo pogumni.

In smo še danes, še vedno smo ista oseba, kot takrat, ko je naš izvir pričel delovati, ko je naš izvir počasi pričela polniti reka življenja. Čeprav je bila ponekod valovita, ponekod onesnažena, je izvir ostal isti. Sami pa smo odgovorni, ali bomo reko očistili, ali se bomo znebili vseh navlak, ali ne. Sami smo odgovorni za našo budilko, sami smo si nastavili čas bujenja in sami smo si ustvarili rečno strugo, po kateri plovemo.

Nisem dovolj dober, ne znam, debel sem in nikoli mi ne bo uspelo, je le navlaka, ki so nam jo prinesli določeni potoki, ki se izlivajo v našo reko. In samo od nas samih je odvisno, kdaj bomo rečno strugo pričeli čistiti. Korak za korakom, počasi in z ljubeznijo. Še nikoli se ni kup peska prenesel z enim zamahom na drug kup, kajne, Dante? Potrebno je več zamahov, počasi in s tistim pogumom, ki smo ga prejeli prav vsi na dan, ko je naš izvir pričel delovati.

In, prav zanimivo je, kako postanejo najbolj hudobni ljudje naenkrat dobri, kako postanejo naše misli naenkrat srečne, kako postane naše srce naenkrat spet sposobno ljubiti. Kako lep je svet.

Svet, narava in jaz smo eno. Moje misli si uravnavam sama, dejanja, ki jih počnem, počnem z ljubeznijo in zaupanjem vase. In potem vidiš, Dante, da če greš korak za korakom, se drža telesa zravna, stopaš vse bolj pogumno in cilj je naenkrat tu. Cilj, ljubezen do sebe. Izvir je ljubezen. Ljubezen do sebe. Spoznanje, da je prav vsak unikat, da na svetu ni enakega, da se moramo ravnati le po sebi in najprej spoštovati sebe. Prvi korak.

Ostali pridejo sami. Ljubezen do sebe dela čudeže. Šele prek sebe, se lahko naučimo, da je življenje lepo, da je narava čudovita, da naših težav ni, ampak smo si jih zadali sami. Sami smo naredili problem, ki je nastal. Sami smo krivi za nesrečo, za jezo, za sovraštvo in ko spoznamo to, je svet drugačen. Lep, brez napake, brez tekmovanja, brez primerjanja.

In pride dan, ko se brez obsojanja zazremo nazaj, ko je naša preteklost spomin, ko je naša prihodnost nekaj, kar bo in si z njo ne obremenjujemo naših misli. Naše misli, ki si jih krojimo sami, so le zdaj, ta trenutek. In ko se naučimo ljubiti trenutke, takrat imamo vse. Imamo srečen spomin na preteklost, imamo zagotovljeno lepo in čisto prihodnost in imamo trenutek. Ta trenutek, ki nam je dan že od vsega začetka. Znamo uživati v tem trenutku, kar je najlepše darilo življenja, ki smo si ga podarili sami. Mar ni lepo? Mar ni svet lep? Mar ni vrtnica čudovita?

Da, Dante, rada se imam in rada imam svet okrog sebe, ljudi, živali in cvetlice. Rada imam ta trenutek in vsak, ki bo sledil bo lepši, saj veš.

Ti, Dante, to veš. Si narava, si dani trenutek, si neka višja sila, ki nas spremlja in tolaži. Nam pove, da je v našem svetu vse dobro in bodri pri vsakem koraku. Ti veš, da je svet lep in brez težav, ti veš, da je pomemben trenutek, ponovno rojstvo, ki čaka na vse, prav vse.