Rojstvo otroka. Saj veš, ti si videl vse. Prvo rojstvo in kasneje drugo. Tako različno, pa vendar podobno. Ti razumeš, mi pa razumemo kasneje, šele ko se rodimo drugič.
In zakaj potrebujemo dvajset, trideset ali petdeset let, preden razumemo, se zavemo, se znebimo nalepk? Mogoče je smisel prav v tem, da moramo spoznati sami. Če bi nam razkril ti, Dante, potem tega ne bi cenili, ne bi zmagoslavno stopili na vrh in si rekli, da smo ponosni na naše prebujenje. Da, najbrž zato stopamo tja gor sami, ti pa nas opazuješ in nam kimaš, kajne?
Da sem zagledala svet, ki nam ga ponujaš ti, sem morala oditi tja, do izvira, do začetka. Izvir, nekaj najčistejšega, najbistrejšega in najenostavnejšega. Brez napak, brez žrtev, brez strahu in brez bolečin. Le sreča, ljubezen do sebe, do drugih, velik val pozitivne energije in kasneje, ko odideš nazaj, velika mera spoštovanja sebe, še več odpuščanja sebi in tudi drugim, zavedanje vsega in rešitev na vse.
Zakaj- ne obstaja več. Zato- ni več pomemben.
In, Dante, pojdiva na začetek, do izvira.
Rojstvo otroka. In z njim le sreča, popolnost, brezpogojna ljubezen.
Dojenček, je nekaj najčistejšega. Ne zna lagati, ne zna igrati. Ljubi tistega, ki mu ljubezen daje, smeje se lepim stvarem in zaspi najlepši sen. Sen brez črnih misli, brez obtoževanj in zamer. Je le srečen, ker je, je srečen, ker je del danega trenutka in se veseli danega trenutka. Ne misli nazaj in ne misli naprej. Joka, če je žalosten in se smeje, ko je srečen, popolno.
In kdaj, Dante, smo odšli v trgovino z nalepkami? Kdaj smo se dodobra oborožili za svet, ki je pred nami? Kdaj smo se naučili, da si varujemo hrbet in odidemo s tokom naprej, pa naj bo dober ali slab?
In kdo je kriv za naše življenje? Kdo je kriv za našo nesrečo, za trpljenje, za sovraštvo?
Saj vem, Dante, nihče. Krivi smo sami.
Že kot majhni smo sprejeli dane nalepke. Ti si Cene, jaz sem Maja. Prva nalepka. Ti imaš bogatega očeta, jaz ne. Druga nalepka. In še in še in še. V neskončnost, kajne, Dante.
Največja nalepka, ki pa nas spremlja že vse življenje, pa je tista, ki pravi: »Le uči se, da boš znal živeti! Le poslušaj me, ker jaz dobro vem, kaj je življenje! Borba!
Je res? Je res borba ali si nemara sami ustvarimo bitke in smo potem poraženi in včasih zmagovalni? Je res pomembno za našo srečo, da se borimo, da gremo le naprej in puščamo za sabo solze?
Že, ko smo majhni, venomer poslušamo: »Ne umaži se, ker boš potem grd! Ne jokaj, ker si fant! Ne igraj se s peskom, ker si lepa punčka! Ne zmoreš tega! Nerodna si! Iz tebe ne bo nikoli nič! Sosedova hči je veliko lepša in prijaznejša! Zakaj ne narediš tako, kot je to naredila tvoja sestra?! Ne znaš varčevati, zato ne boš nikoli imel dovolj denarja! Če boš jedel sladoled, potem boš zbolel!
Dante, kolikokrat si iz naših ust slišal te besede? In kolikokrat je dovolj, da majhen otrok sliši te besede, da se mu ukoreninijo v podzavest in jih sprejme za svete.
Najlepšo doto smo dobili, ko smo prišli na ta svet. A kaj hitro je odšla nekam daleč v našo podzavest in zamenjala jo je druga, močnejša in na pogled bolj varna. Dota napotkov, ki nam bo prišla prav in se bomo počutili varnejše, pripravljene na življenje in večen boj z njim. Ampak, Dante, mar je življenje res boj? Seveda ni, boj je v naši glavi, borimo se sami s sabo, ker drugače ne znamo.
Ker si mi dejal, da me ne ljubiš več, sem hudo prizadeta. Ker nočeš z mano, mi je hudo. Žalostna sem, ker sem debela in vem, da ne bom nikoli shujšala, ker nisem dovolj dobra. Slabe volje sem, ker na mojem bančnem računu ni denarja in vem, da ga nikoli ne bo, ker ne znam varčevati. Nesrečna sem, ker vem, da nikoli ne bom napisala knjige, ker je ne znam. Nisem dovolj izobražena.
Dante, znano, kajne? In vse izvira iz naših nalepk, ki jih tako pridno pričvrstujemo že vse življenje. In krog se vrti, drugače ne znamo, ker nočemo. Ker nismo dovolj močni? Ne, Dante, saj vem, da ni to. Ker naša budilka še ni zazvonila. Menim, da ko smo prišli na svet, smo si nastavili budilko na določen čas, nekdo na dvajset, nekdo na trideset let in nekdo na šestdeset let.
In pride trenutek, ki ga je naša podzavest čakala, trenutek, ko naša budilka zazvoni, ko se ponovno rodimo, ko odkrijemo, da je vse skupaj le velika nalepka, ki je preplavila naše misli, naše telo, naše mišljenje, ko spoznamo, da je strah le nekaj, kar smo si zadali sami. Ko spoznamo, da je sovraštvo, ki ga gojimo, le v naši glavi in ko spoznamo, da je tisti nisem dovolj dobra, le v naši glavi. Ko spoznamo, da so naše misli ujete v preteklosti, ko spoznamo, da je naše upanje prazno in neskončno. Ko uvidimo, da upanje sploh ne obstaja, da nesreče ni, da sovraštva ni. Budilka zazvoni in STOP! In takrat vidimo, da ni prepozno, da za ponovno rojstvo leta niso pomembna, da je pomemben le trenutek. In ko zares spoznamo, da je pomemben le trenutek za korak naprej, potem se naše nalepke počasi odlepijo, izgubijo moč, kajne Dante?
Pot je težka in dolga. Težka zato, ker drugače ne znamo in ker naše prebujenje zahteva od nas, da spremenimo svoje misli, da se naučimo živeti z ljubeznijo. Ko naša budilka zazvoni, se naučimo, da si vsako jutro rečemo: »Imam se rada in VEM, da mi bo uspelo, ker sem edinstvena, ker sem najboljša in ker se cenim.
Je res, Dante? Da, vem, da je res. Moja budilka je zazvonila in sedaj vidim. Vidim izvir, vidim srečo, znam brezpogojno ljubiti sebe in svoje bližnje. In najlepši čar vsega je?