Trdil je, da je tako zahvaljujoč njegovima hobijema in kopici vnukov. Hobija sta ga držala v dobri telesni, vnuki pa v odlični duševni kondiciji. Vsi, ki so ga poznali, so vedeli: ljubil je svoj vinograd na strmini in silno rad je dolge jesenske ali zimske dni 'žganjaril', kot pravimo po domače. Hobija sta se zalepila nanj v mladosti, zdaj si je pa prizadeval, da bi ju priljubil še vnukom. »Tradicija mora vendar ostati,« je pogosto vztrajal, »ne smemo zametavati dela naših dedov in pradedov, ne moremo pustiti, da se naše Lendavske gorice spremenijo v neskončno naselje vikendov z angleško travico!«
In tako je bil vsako leto znova med prvimi v vinogradu, še preden se je sneg na gričih stalil. Pomlad je pognala kri po njegovih žilah. Veselil se je je kot novega rojstva po zoprni zimi, ki ga je priklenila na blokovsko stanovanje pred televizor in časopise. Skrbno je nabrusil škarje, pripravil ročno žago, in preden je začel delati, je nagnil šilce svoje domače slivovke, da je bil mraz manj hud. Vsako trto je ljubeče pretipal, odluščil odmrlo, spokano skorjo, si ogledal razporeditev v krono zraslih rozg, temeljito premislil in šele potem zarezal. Od premišljene rezi je odvisno življenje trte – je pojasnjeval vnukom. Včasih je porabil za eno samo trto tudi po petnajst minut – a mu ni bilo žal časa. Odrezane stare rozge je s škarjami narezljal na 5 centimetrov dolge koščke in jih nasul okrog trte. Razlagal je: »Ta odpad ljudje najraje zažgejo. Pa bi bilo škoda, kajti stare rozge so odlično gnojilo in še zemljo zrahljajo.« Obrezovanje 800 trt in poravnavanje žic mu je vzelo več kot mesec dni časa, a do velike noči je vinograd sijal od urejenosti kot vrtiček skrbne gospodinje. Trije zeti so se mu pogosto smejali, češ da ustvarja iz vinograda umetnino, da bi s pol manj garanja pridelal enako količino grozdja – a ded je vse to preslišal in preprosto užival v delu v naravi.
Pomladni praznik – velika noč - je pomenil vsako leto veselo družinsko srečanje v zidanici ali ob veliki hrastovi mizi pod češnjo, če je bilo lepo vreme. Družina je pomenila tri hčere z možmi, pet vnukov in dve pravnukinji, kar čedno druščino torej. Ljubil je vsakega izmed nas in se zelo vneto pripravljal na praznovanje, čeprav ni bil veren in nikoli ni hodil v cerkev. Držal se je prepričanja, da je vera opoj za nevedne. Ljubil pa je stare ljudske običaje, dobro hrano, pijačo in presenečenja. In običaji, povezani z veliko nočjo, so mu bili še posebej ljubi. Najbrž zato, ker je pomlad prinesla v gorice življenje, sonce, barve in veliko veselja.
Vedeli smo, da moramo drobna velikonočna darila za najmlajše, lepo zavita v pisane darilne vrečke in opremljena z imeni, prinesti k dedu vsaj dva dni pred velikonočno nedeljo, da jim je poiskal primerna skrivališča v šopih trave. Tak je bil običaj, je pripovedoval, ko se je spominjal svojih otroških dni. Na vasi so si morali otroci darila poiskati v travi. To iskanje in vznemirjenje ter radovednost otrok so bili vredni veliko več kot darila sama. Tako so malčki na velikonočno nedeljo zjutraj, ko je bil za odrasle čas za kavico in bogat zajtrk s šunko in hrenom ter odličnim domačim kruhom, krenili v vinograd iskat darila. Kako veselo so brskali naokoli, gledali, ali so kje sledi dedovih čevljev, da bi se laže orientirali, opazovali, kje je trava pohojena, kje se je ded gibal prejšnji dan! Včasih je trajalo dobro uro ali še več, preden jim je uspelo najti skrite zaklade velikonočnega zajčka. To je bilo veselje! Darila so bila najpogosteje drobnarije: čokoladna jajčka in babičini pisani pirhi, čokoladni zajci, avtomobilčki in barvice, morda še kakšen brezčrtni zvezek za risanje - in to je bilo to. Nekoč so se otroci še znali veseliti malenkosti. In ko so našli svoje paketke, je bilo, kot bi jih kdo začaral: spravili so se v zidanico, se mastili s sladkarijami, čečkali po zvezkih in tekmovali z avtomobili. Kot bi jih zradiral z zemljevida! Odrasli smo imeli do svečanega kosila mir pred njimi. Če je bilo kosilo lahko zunaj pod cvetočo češnjo, je bil praznik še posebej lep.