Zelo rad je pripovedoval o svojih rosnih letih, ki jih je preživel v rojstni vasi Trnje pri Črenšovcih. Naši malčki niso imeli potrpljenja poslušati ga, nam odraslim je pa bilo zanimivo, četudi je isto zgodbo povedal desetkrat, a zmerom malo drugače.
»Za veliko noč se mi je zdelo najboljše to, da sem se lahko do sitega najedel mesa!« je povedal med smehom. »Samo za božič in veliko noč smo si ga res privoščili. In jajca, saj smo imeli doma kokoši. Med letom smo pa jedli jako skromno, ričet pa zelje, repo, krompir, kruh z zaseko je bil že razkošje.«
»Kaj so vam pa dali za darilo ob veliki noči?«
Odgovor je bil vsakokrat drugačen: v papir zavito potico in pirh, jabolka in bonbone, včasih je pa priznal, da sploh nič. Otroci tega niso mogli razumeti, saj kako bi, ko so se časi od takrat tako zelo spremenili.
Vsako leto smo skupaj praznovali, potem pa ga je pokosila bolezen. Prišlo je nepričakovano: rekli so nam, da je prepozno za karkoli, da mu ostane še kakšno leto življenja. Če bi bil zelo discipliniran pacient, morda leto in pol. To je bil šok za vso družino. Mislim si, da mora biti grozno, če veš naprej za svoje možnosti in meje, in če veš, da ne moreš ničesar spremeniti. Ne podaljšati, ne skrajšati.
Z grenkobo v glasu mi je dejal sredi maja, ko je češnja najbolj razkošno cvetela: »Rad bi še potegnil kakšnih deset let, da bi videl, kako bodo vnuki odraščali, doživel njihove mature in diplome, poroke in to.« Gledal je svoje razkošno zelene trte in dodal: »Dobro življenje sem imel, ničesar ne obžalujem … no, morda samo to, da nisem videl sveta. Ti boš to nadomestila v mojem imenu … Boš, ja? Človek vendar ne more živeti v ograjenem vrtičku, ne da bi šel pogledat, kakšne so sosedove njive.«
Enkrat mi je rekel: »Rad bi, da me pokopljete tu gori pod češnjo. To je najlepši kraj na svetu.«
Te želje mu žal nismo mogli izpolniti. A še vedno se vsako leto za veliko noč dobimo pri veliki češnji ob hrastovi mizi, otrokom skrijemo zajčkova darila v šope trave, se spominjamo deda in njegovih pripovedi, opazujemo zelene krošnje trt v goricah in skušamo biti del narave, ki jo je tako zelo ljubil.
Objavljeno v reviji Vzajemna.