Misli, slutnje mi ne dajo miru. Nekomu se moram izpovedati. A v tem trenutku to ni Dušan. Po dolgem, mokrem sprehodu se povzpnem v četrto nadstropje bloka k prijateljici Nini. Če kdo, me bo ona res razumela in mi znala svetovati.
Nina nama pripravi čaj iz svežega ingverja in limet. Vso kuhinjo preplavijo dražeče vonjave, ki me spomnijo na Indijo. Samo tam od jutra do noči lebdiš v opojnih vonjavah, vsrkavaš pisano paleto vonjev, ki jih radodarno oddajajo začimbe, čaji in gomile cvetja.
»Nina, kako si ugotovila, da se tvoj sin drogira?« vprašam direktno, brez mnogo cincanja.
Globoko vzdihne, sede in se z velikimi rjavimi očmi potopi v moje: »Saj nisem. Moja največja napaka v življenju.«
»Morala si kaj opaziti!Pravijo, da se jim vidi v očeh, čeprav se naučijo zasvojenost dobro skrivati.«
Strmi vame in premišljuje, potem pove: »Nisem hotela misliti na to, preprosto sem bila slepa, gluha in brezbrižna. Ne lažem, nisem vedela, dokler mi niso drugi povedali.«
Pomolčim. Ne da mi miru. Vprašanja se prerivajo po moji glavi: »Kdo ti je povedal?«
»Zakaj sprašuješ? Otrok je že sedem let mrtev!« Besedo otrok je izgovorila s tolikšno nežnostjo, da me je stisnilo, kot bi me kdo sunil v srce. Droben spomin je privrel v moje misli: nek večer, ko je mladenič, precej opit, potrkal na moja vrata in zaprosil, naj mu posodim zavojček cigaret. Posodim! Povsod si je sposojal – denar, pijačo, cigarete – nikoli pa ničesar vrnil.Še mnogo let po njegovi smrti je morala Nina molče vračati njegove dolgove tudi takim, ki njenega sina verjetno nikoli niso spoznali. Čuden otrok je bil, to smo videli vsi, le mati je živela v dobri veri, da bo postal slikar in glasbenik, da se bo prej ali slej postavil na svoje noge, razprl krila in odletel. Saj tudi je … predoziranega so ga našli v na tleh veceja v nekem zakotnem murskosoboškem lokalu – mrtvega. Baje je imel roke široko razprte, kot da bi hotel poleteti …
Nina odvrne pogled in se zastrmi skozi kuhinjsko okno.
»Danes sem dobila čudno pošto,« povem, ker moram stisniti iz sebe.
»V kakšnem smislu čudno?«
»Čudno, no, po obliki in vsebini … na vsak način čudno. Ti pokažem?«
Presedeva se v dnevno sobo k njenemu računalniku in odprem svoj poštni predal. Obe se zabuljiva v sporočilo, ki žari v naju z velikega zaslona.
»Ta je pa dobra!« reče zaskrbljeno.
»Pošiljatelj mi ni znan. Že ime je čudno, ne?Felicij Skrivač. Kakšno ime! Kot da je izmišljeno. Ja, prepričana sem, da je izmišljeno! In kakšen naj bi bil namen sporočila?«
Sredi zaslona zija v naju s krepkimi črkami zapisana misel: Mama, ati … jaz sem gej!
»Res čudno! Na kaj namiguje sporočilo? In kdo ti ga je poslal?«
»Pravim, da se mi niti sanja ne.«
»Odgovorila pa nisi, kajne?«
»Seveda nisem. Kaj pa naj bi odgovorila?«
»Naveži stik. Vprašaj, kdo je in kaj želi od tebe.«
»Misliš, da se bo odkril? Dvomim. Najbrž je kak provokator, psihič … Lahko kakšen devetošolec, ki sem se mu zamerila. Ali kak starš, danes si privoščijo vse sorte.«
»Poskusi, bova videli.«
Pritisnem torej na ikono za odgovor pošiljatelju in vtipkam vprašanje: «Kdo si?«
Pošljem sporočilo.
Potem čakava. Samo sediva, zadržujeva dih in čakava. Nič se ne zgodi.
»Brez zveze,« se jezim, »beden poskus. Iz tega ne bo nič.«
Zaman strmiva v zaslon, nič se ne zgodi.
Jezna sem. In nekako razočarana. S predlogom mi je Nina vlila upanje, da bi utegnila na hitro razvozlati čudno uganko. Ko spijeva čaj, me čisto mine, da bi ji zaupala svoje težke slutnje. Tudi ona ne dreza več vame. Enako prežeta s tesnobo, kot sem šla k Nini, se vrnem domov v stanovanje številka 10.
Ko Dušan po 20. uri preveri izide žrebanja lota, ga odženem od računalnika in odprem poštni predal. Zazijam. Felicij Skrivač mi je odpisal. A sporočilo je tudi tokrat tako dvoumno, da nisem niti malo bliže rešitvi uganke.
»Zaupaj, geji smo ljudje z velikim srcem.«
Samo toliko. Uporabil je prvo osebo množine, torej se prišteva med 'ljudi z velikim srcem', torej je gej. A kaj ima to opraviti z mano? Kje je povezava? Kaj mi želi povedati?
Zapišem vprašanje: »Na kaj namiguješ? Kaj mi želiš povedati s temi sporočili?«
Obsedim in čakam. Slutim, da sem navezala stik, da bo odgovoril. A se ne zgodi nič. S slutnjami nimam dobrih izkušenj: skoraj nikoli se ne uresničijo.
»Boš prenočila pri računalniku?« me predrami iz misli Dušan.
»Saj je šele pol devetih,« odvrnem precej neprijazno.
»Ves čas buljiš v seznam sporočil! V čem je finta?«
Stoji za mojim hrbtom, pa niti opazila nisem. Take stvari mi gredo na jetra … ko me skrivaj opazuje, ko prisluškuje mojim telefonskim pogovorom s prijateljicami, bere mojo pošto … Deluje kot vohljač, ki je prepričan, da imam vse polno mračnih skrivnosti. Prej, nekoč, ni bil takšen. Ljubosumen že, a zdaj, ko sva se srečna postarala skupaj, bi bilo vsakršno ljubosumje brez zveze! Zadnje leto, potem ko je ostal brez službe in je ves nesrečen čakal na trenutek, ko se bo lahko upokojil, se je v njem nabralo za ocean grenkobe, razočaranj in strahu, ki jih je otresal na meni. Bila sem odličen strelovod!To je bil poglavitni vzrok njegove sumničavosti.
Na vrtljivem stolu se obrnem proti njemu. Zdaj si zreva iz oči v oči, čeravno so njegove više, gori nad mano. Sive so, preiskujoče, vrtajoče in nezaupljive.
»Kako bi sprejel dejstvo, da je tvoj sin gej?« ustrelim vanj z žgočo ostjo vroče hudobije.
»Moj sin … gej?Ženska, so ti zavreli možgani? Kje pobiraš take … gnusne misli?«
»Gnusne misli? Jezus, si pa res zatežen. Kaj pa je narobe z geji in lezbijkami?Ljudje so kot ti in jaz!«
»So, ja, a ne po moji meri,« me je grobo zavrnil.
»Teoretično. Kaj bi storil, kako bi ravnal?«
Najbrž je moj pogled tako prepričljiv, da ga okupira in prisili k resnemu premisleku. Čutim, da sem ga prizadela. On najbrž čuti, da sem sama prizadeta.
»Pomisli no, najin sin nikakor ne bi mogel biti gej, ker … no, ker …«
»Saj vem, da ni, kar tako sem te izzvala. In pričakovala, da se boš odzval, kot si se: eksplozivno, z velikim odporom, z gnusom. Kako bi penil šele, če bi bilo res!«
»Ne maram gejev, lezbijk, transvestitov … tretjespolnikov, ničesar, kar ni naravno, kot ne prenesem sojinega sira namesto mesa. Torej ti je jasno, ne?«
Pa se je obrnil in šel v spalnico, kjer je na svojem televizorju lahko mirno spremljal nedeljsko glasbeno oddajo, ki ga je, kot je rad rekel, vrnila v mladost in v boljše čase.