Gledamo se, otipavamo z očmi in ugibamo, kaj se utegne izcimiti iz tega »poetičnega« srečanja. Me tri, bivše pedagoške delavke, smo zaradi poklicne deformacije nezaupljive – se mi zdi. Blanke je pa sama vedrina!
»Od kdaj si pesnica, draga Blanka?« prebijam napeto tišino, medtem ko nam natakarica streže čaj in slaščice.
Zvonki smeh iz ust blondinke: »Odkar sem v penziji in hodim na tečaj pesnjenja.«
Beti jo dvomeče okrca: «Nikoli te ni zanimalo ne petje ne poezija!«
»Človek se spreminja in hvala bogu tudi uči – dokler živi!« je obzirna Biba, šviga s pogledom od obraza do obraza, kot bi tehtala, ali je izustila drobno ali gromozansko oslarijo. Nikoli ni bila samozavestna.
Blanka se zresni in zarotniško pove: »Sem vas presenetila, kajne?«
Vse tri prikimamo kot navite.
»Vedno ste me imele za rahlo revno po pameti in precej plehko osebo, kajne?« nadaljuje Blanka, a tokrat ne prikimamo, samo spogledamo se. Očitno ima za bregom nekaj takega, kar nas bo pošteno spodneslo. Smehlja se nam, nato položi svojo lepo negovano levico na mojo roko, desnico pa na Bibino in pove: »Selim se v Argentino, zato sem vas povabila. Mislim, da smo tokrat zadnjič skupaj.«
Globok, usklajen vzdih nas treh …
»Kako – seliš?« sem le izdavila.
»Lepo, po internetu sem spoznala novega partnerja, bogatega govedorejca iz Argentine – in se odpravljam tja dol.«
Biba je prestrašena skočila: »Si neumna? Preko interneta? Vse sorte sem brala o …«
»Brez skrbi, ne bo mi hudega. Juana sem že srečala, fejst dedec je!«
Beti zahlasta po svežem zraku, rekoč: »Kaj ti bo govedorejec – če si vegetarijanka?«
Začnemo se krohotati, ker je pripomba res butasta.
»No, zdaj pa povej vse lepo od začetka,« se režim in solze mi pridejo iz oči.
Blanki ni treba dvakrat reči. Besede priderejo iz nje kot slapovi Iguaçu, ki jih bo lahko kmalu občudovala v živo, in kar pove, nas res totalno osupne. Hodila je na tečaj računalništva in med učenjem rabe interneta ji je neka Sobočanka namignila, da je našla zanimivo stran z mednarodnimi ženitnimi oglasi. Skupaj sta brskali in našli kar nekaj zanimivih povabil, ponudb in podobnega. Tako je Blanka našla svojega bogatega 'gauča' Juana. Človek je vdovec sredi šestdesetih, ima slovenske korenine, govori nemško in tako sta dobro komunicirala. Pred časom je prišel vse do Frankfurta, kjer sta se srečala iz oči v oči in takoj spoznala, da so jima višje sile namenile skupno usodo v jeseni življenja.
»Prekmurci so od nekdaj radi šli s trebuhom za kruhom,« zinem in spet se prešerno režimo, na svetu tako kot pred štiridesetimi leti.
»Pa greš res za vedno?« skoraj prestrašeno vpraša Biba.
»Pa kaj, če gre za vedno. Argentina je super turistična destinacija. Jaz te pridem zagotovo obiskat,« rečem odločno, da bi se ne začele cmeriti v slovo.
»Ne boste vprašale, zakaj pravzaprav sem vas povabila na to poslovilno srečanje?«
Spet se spogledamo in Beti izstreli: »Ker si sentimentalna in nas imaš rada.«
Blanka se veselo zahihita, tako čisto po svoje, pa reče: »Veliko sem premišljevala in ugotovila, da se imam vam trem zahvaliti, da sem postala, kar sem: samozavestna, odločna ženska z velikimi cilji in trdno vero v dobro.«
»Pojasni nam, ne vidim prave povezave,« se čudi Biba.
Blanka si popravi svetel koder, ki sili izza ušesa, in pove: »Kako živo se spomnim, Brigita (zabulji se vame), tvoje bolne domišljije, ko si nas namigala, da smo šle v trdi temi ležat na marmorne nagrobnike na pokopališču, da bi doživele opolnočni sprehod mrtvih duš! Skoraj bi umrla od groze, a sem premagala strah. Tako pogosto smo počele to, da sem pozabila na strah in se kasneje v življenju ničesar nisem bala. In ti, Beti (zdaj se nagne naprej in zre samo v Beti), si me rešila v prvem letniku gimnazije, ker si me naučila pisati cirilico, da nisem imela popravca iz ruščine. Naučila si me biti maksimalno vztrajna, dokler cilj ni dosežen. In ti, Biba (poboža Bibino roko), ki se mi nikoli nisi posmehovala, naj sem izpadla pred drugimi še tako butasta, si mi vlila občutek, da sem človek, vreden ljubezni in spoštovanja.«
Za trenutek postane in nas vse tri gleda z veliko prisrčne naklonjenosti, potem pa doda še sklepni del: »Vse to, kar sem naštela, mi je pomagalo preživeti dva nesrečna zakona, zanič zvezo z lumpom, doseči uspeh v službi in postati samozavestna do stropa in še više …!«
Z rahlo vlažnimi očmi zre v nas, gubice okrog ust se ji zgladijo in pomislim, da je bil čas do nje zelo prizanesljiv. Fejst baba je postala na stara leta, ni kaj! Neverjetno!
Vstanemo in se objamemo kot nekoč, kot da ni od tedaj preteklo debelih štirideset let!