To ji je bilo všeč. Potreboval je njeno pomoč, ker sam ni znal poiskati podatka. Sedla je k računalniku in hitro našla, kar ju je zanimalo: vstopnici sta bili za film Pisma svetemu Nikolaju.
»Slišala sem zanj, lani je bil uspešnica,« mu je povedala. »Božični film Mitje Okorna, posnet menda na Poljskem … a najbrž pač le še en film …«
Nič navdušenja. Črv radovednosti pa ji ni dal miru. Pobrskala je še malo tu in malo tam in se končno začela navduševati.
»Navsezadnje … zakaj ne bi izkoristila darila?« ga je presenetila 24. decembra zjutraj. V roki je držala kot puh mehak živo rdeč pulover, ki je na kilometer dišal po novem. »Oblekla bi si ta čarobni pulover, ki sem ga kupila prav za božični večer. Kaj praviš?«
»Nov pulover za takle recesijski božični večer!« mu je ušlo, a ni skočila kot običajno.
Niti malo ga ni mikalo, da bi se v ledeni noči prevažal v Mursko Soboto gledat osladni božični film, kakršnih je videl že lepo število. A po sijaju njenih oči je sklepal, da ne bo popustila, če si je odločitev vtepla v glavo. In še nov pulover …
»Bom premislil. Če bi vozila ti …«
»Pa kaj še! Kako bi zgledalo, da na božični večer žena šofira moža v kino!«
Njena ugotovitev je sprožila val krohota, ki ju je mimogrede združil v skupni akciji 'recesijski božični večer'. Res ji je pripravil odlično večerjo, iz velikega lončenega pekača sta si odrezala slastno, po domače dišečo gibanico, preostanek, ki bi nasitil še deset ljudi, pa shranila v zamrzovalnik. Nato sta se po kozarčku penine svečano oblekla in ob devetih sedla v avto.
»Zrihtana sva, kot da greva na petdeseto obletnico poroke,« se je hahljala in on z njo. Dobro razpoloženje se ju je držalo vso pot do Sobote. Cesta je bila mokra in pihalo je, naletaval je sneg, a pravega božičnega vzdušja le ni bilo. Če ni snega, pač ni pravi božič, je menila.
Razkošno ozaljšane ulice Murske Sobote so bile tihe, mirne, prazne. Božični večer pač. Ljudje sedijo ob obloženih mizah, družine skupaj v veselem pričakovanju.
Pred kinom peščica ljudi. Celo nekaj otrok! Seveda je pogodrnjal čez vzgojo in čudne navade modernih družin, v katerih ni več nobenega reda, nikakršne vzgoje …
»Najini so!« zavpije žena in veselo ploskne z dlanmi.
»Kako – najini?«
»Najini vendar: Jan, Marko, snahi, vnuki …«
»Ma ne, megli se ti, penina deluje,« se je ponorčeval.
Pa so bili res vsi 'njuni'. Vnuki so se ju navdušeni oklenili, se ju razveselili, kot da bi se ne videli že celo večnost. In štirje odrasli, svečano oblečeni, so se nasmihali in se spogledovali, kot da bi bili presrečni, ker je načrt dobro uspel. Pa saj je res uspel.
V napol prazni dvorani sta uživala ob spremljanju zgodbe o čarobnem božiču, ki navadnim ljudem spremeni življenje za zmeraj. Prevzela ju je lepa in žalostna zgodba, ki še enkrat znova poudari spoznanje, da pred prazniki in ljubeznijo ni mogoče pobegniti …
In recesijski božični večer se je v končni fazi izkazal kot zelo dobra, izvirna domislica.