»Ma daj, debeli dve uri sem kolovratil po tržnici in samopostrežnicah, da sem nabavil sestavine, eno uro sekljal in rezal, zdaj me boš pa zafrkavala!«
Ni bil preveč hud, celo nasmihal se je, a vendar le težko odrinil tistih pet evrov. Zdelo se mu je, da bo to nagajanje oziroma cepljenje dlake postalo še zanimivo.
»Kaj pa križanka? Si jo rešil?«
»Mala malica zame.«
»Katera? Na 4. ali 74. strani?«
»Na 4. seveda, saj greva po vrsti – kot si rekla.«
»A tudi križanka na 74. strani sodi k tej solati, dvakrat je ista slika, torej bi moral rešiti obe! Še pet evrov prosim.«
»Pa kaj še! Do večera imam čas, tako sva se zmenila.«
Provokacija ni uspela, kar je sicer obžalovala, obenem se pa pošteno zabavala, ko ga je gledala, kako se matra s križanko na strani 74, ne vedoč, da so na koncu revije navedene tudi rešitve vseh križank. Lahko bi malo pogoljufal in pokukal … in prepisal …
»Pošteno pa ni … če sva res že tako dosledna … da moram jaz v eni sapi rešiti dve križanki. Lahko bi mi vrnila kazenskih pet evrov, kaj praviš?«
»Morda pa res,« se je omehčala in mu vrnila denar. Videla je, kako je ves zažarel. Pri denarju je bil vedno hudo natančen, varčen in zelo preudaren. Ne kot ona, ki je brez premisleka kupila v trgovini vse, kar se ji je zalepilo na prste. S tem vrnjenim petakom mu je resnično olepšala dan. Vrtel ga je med prsti, jo veselo pogledal, potem pa rekel: »Ker si bila tako velikodušna, te vabim na večerjo v vas.«
»Ja? Še pred dnevi si ugotovil, da sem predebela in so večerje povsem odveč!«
Zmignil je z rameni in ni vztrajal pri večerji. Bila je kar užaljena. Pričakovala je, da bo vztrajal in bi lahko preživela skupaj romantičen večer na morski obali.
Po jutranjem plavanju, v katerega je vložila veliko energije, in kavici, ko se je še vedno držala kot huda ura, je krenila v naselje iskat sestavine za svojo solato.
Na tržnici je dobila vse, le sveže bazilike ni bilo pri nobeni stojnici. Kaj zdaj? V trgovini je sicer kupila suho začimbo v majhni steklenički, a je takoj pomislila, da jo bo stalo pet kazenskih evrov, če ji ne uspe najti svežega zelišča. Sveža bazilika! Kolovratila je med starimi hišami in kukala na skromne vrtove, ki jih je huda suša povsem opustošila. Paradižnik, blitva, drobne paprike, boren stročji fižol, požgano krompirjevo zelenje … bazilike pa nikjer! Pred staro, napol porušeno kamnito hišo je zagledala kup keramičnih lončkov in v njih različna zelišča: peteršilj, rožmarin, timijan … in grmiček bazilike. Živo zeleni lističi na krepkih steblih so se ji vabljivo smehljali naproti. Samo utrgati bi jih morala in hladnokrvno oditi dalje po ulici. A poleg tega mini vrtička je dremala ženica v črni ruti, črnem krilu in vezenem predpasniku, na pogled stara kot Metuzalem. Kot da jo je nekdo odložil, nato pa preprosto pozabil tam sredi podrtije. Podobna je bila reliktu zdavnaj minulega časa. Nepremična, kot bi bila okamnela.
Kaj naj stori? Ženica je še ni opazila. Če bi ji ponudila kaj drobiža, bi morebiti …
»Kaj bi rada, ženska?« je nenadoma spregovorila starka, nepremična kot še malo prej.
Mimoidoča se je od začudenja zdrznila in ni takoj odgovorila.
»Danes je grozno vroče, kajne? Moj mož pa je umrl …« je zamrmrala varuhinja časa. Končno je odprla oči, pogreznjene v nešteto gub in gubic. Tako majhne so bile kot glavice na buciki. Zapičila je pogled v tujko.
Ta je končno dahnila: »Mi lahko prodate nekaj lističev bazilike? Nujno jo potrebujem.«
»Kaj bi rada? Baziliko? … Nimam je,« je odvrnila starka in škilila vanjo. »Danes imam samo skuše in sardele, a bo komaj dovolj za kosilo …«
Očitno je bila starka v nekem drugem, vzporednem svetu, kjer resničnost ni pomembna. Torej je stopila bliže in pokazala na sveže zelišče v keramičnem loncu, rekoč: »Tukaj jo imate, baziliko.« Starka se ni premaknila, samo posmrkala je.
»Kar je moje – je tvoje,« je prišlo tako tiho, da jo je komaj slišala.
Previdno je utrgala šest lističev bazilike. Omamno je zadišalo, vonj po soli in vonj svežega zelišča sta se pomešala v čudovito skladnost, da se ji je nabrala slina v ustih. Ženica niti trenila ni, tudi tedaj ne, ko se ji je zahvalila in ji obrnila hrbet, da bi šla. Po nekaj korakih pa so priplavale za njo starkine besede: »Ne pusti, da odide … bila bi velika škoda …Tisti, ki enkrat odidejo, se ne vrnejo več …«
Kaj neki je mislila s tem? KDO naj ne odide? Slišati je bilo, kot da bi starka izrekla nekaj preroškega. Morda je bilo to, kar je rekla, namenjeno komu drugemu … ne njej, tujki …
A vso pot nazaj v počitniško naselje so ji starkine besede odmevale v glavi. Kot da bi res šlo za prerokbo …
K solati je spekla na električnem žaru še tri zrezke. Molče sta obedovala, in čeprav kosila ni pohvalil, je videla, da mu je teknilo, saj je s koščki belega kruha popivnal s krožnika sleherno sled mesnih sokov.
»Križanka? Samo do polovice si jo rešila …« je končno pristavil. Posmehljivo.
»Bom, vidiš, da nisem utegnila,« je odvrnila mirno in spravljivo. Srečanje s senilno starko jo je omehčalo bolj, kot je želela. Misel, da je starost tako zelo nepredvidljiva, lahko tudi mučna, težka, nadležna, ji je dala snovi za razmišljanje. Se splača zapletati življenje? A ni bolje uživati vsak dan, ki ti je dan? Zajemati z obema rokama, spoštovati vsak zlat trenutek … Skrbeti, da tisti, ki jih ljubiš, ne odidejo …
»No, si brez pripomb glede zelene solate s korenčkom in svežo baziliko?«
»Pa res nimam pripomb … čakam le še na križanko,« se je hudomušno zarežal.
Zaslutila je, da se je med njima nekaj premaknilo. Pozitivna energija, ki je vela iz njegovih pogledov, glasu in mimike na obrazu, jo je pogrela.
»Veš kaj? Greva hujšat in premagovat strah « je odločno dejala. »S križanko bom že opravila.«
»Kakšen strah bi premagovala?«
»Greva plavat do označbe na koncu kopališča …«
»Pa dajva … najprej skupaj, potem plavaš sama. To bi rad doživel.«
Morje je bilo izjemno mirno, zrak nepremičen, vroč in suh.
Plavala sta drug ob drugem, s krepkimi zamahi, brez tekmovalnosti. V vodi je bilo precej kopalcev, a mnogo manj kot prejšnje dni, saj so se starši z otroki vrnili domov zaradi začetka pouka. Ostali so le še upokojenci.
Ko sta priplavala do temno zelene globine, jo je sicer stisnilo v želodcu in ji završalo v glavi. Oglasila se je nenehno ponavljajoča misel, ki si jo je zapomnila iz knjige Žrelo: »Velika riba je bila lačna … njeni občutljivi senzorji so zaznali rahlo valovanje, premikanje, ki jo je spodbudilo, da se je hitreje pognala skozi modrino …«
Potem je prenehala obnavljati zoprno misel, odmislila je večni strah in se mu nasmehnila, rekoč: »Jutri boš pripravljal šopsko solato … potrebuješ bel sir v slanici … v prodajalni na obali sem videla, da ga imajo …«
»Lahko bi dal v solato navadno skuto …« je vpil, da bi ga bolje slišala.
»Po mojem bi bil dober tudi sir feta …« je vpila tudi ona.
»Ali nariban parmezan,« se je smejal.
»V skrajni sili bi bil dober tudi kajmak,« mu je vrnila žogico.
Še nekaj zamahov, in kot da bi se dogovorila, sta hkrati dosegla bele plastične krogle na debeli vrvi, ki je pomenila rob kopališča …