Karla je nazaj domov pripeljala policija. Več kot deset dni se je skrival med že na pol odraslimi fanti, ki so kradli v avtomobile ter v brezdelju, posedali po lokalih. Karla so z majhnimi nagradami pripravili do tega, da jim je hodil po kostanj v žerjavico. Oni pa so ždeli na varnem pred policijo. Nekoč so mu- morda nalašč- dejali, da bo postal ''pravi dedec'', če vlomi v avto župana. Verjetno pa je bilo tisto parkirišče pod nadzorom, Karla so ujeli in pridržali.
''Sredi noči je eden od policistov pričel zvoniti na mojih vratih, mislila sem, da me bo kap. Odpeljal me je s seboj, a Karel me ni hotel niti pogledati. Vztrajal je, da gre k Janku in Aniti, ne z menoj. Ne vem, kako naj opišem tiste trenutke, ampak ob njegovih besedah me je začela grabiti jeza. Spomnila sem se, koliko denarja sem vsak mesec odštela onima dvema, da sta pazila nanj, istočasno sem morala sama kupovati oblačila, potrebščine za šolo, na koncu pa se je izkazalo, da me lasten otrok ne mara! Res sem postala jezna. V meni je kar vrelo, in ko je potem, čez čas, Karel šel mimo mene, kot da me ne pozna, sem pričela histerično tuliti, a mi ni dosti pomagalo. Eden od policistov je dejal, da to, kar je videl, ''ni kar tako'', da bo zahteval, da težave razrešijo kje drugje kot na Centru za socialno delo. Pa jih niso, vsaj takoj ne, nemara bi bilo danes drugače, če bi se kolo časa zasukalo hitreje,'' opisuje dogodke Francka in to z vso možno natančnostjo - od minute do minute.
Najbolj jo je žrlo, ker je bil Karel povsem normalen in lušten fant, če je le ni videl kje blizu sebe. Redno je hodil v šolo, bil celo odličen pri nekaterih predmetih, in ko je prinesla denar zanj, so ji povedali, da boljšega otroka ne bi mogli imeti.
Francko so fičniki, ki se jim je morala vsak mesec odpovedovati, strašno žrli in vsakič, ko jih je dala od sebe, se ji je zdelo, da se ji godi krivica, da to ni prav. Malo je že pozabila, kaj vse se je dogajalo, ko je bil Karel pri njej, spet je začela razmišljati, da bi bilo lepo in tudi prav, če vnovič zaživita pod isto streho. Tisto leto se je vnovič preselila, kolikokrat po vrsti ni več štela, imela je lepo stanovanje, sončno, pa tudi za Karla bi se našla sobica. A za njene prošnje ni hotel niti slišati.
Bo že, bo že, so jo tolažili vsi po vrsti. Čas pa je tekel, Karel se je vpisal v srednjo šolo, a se je raje vozil trideset in še malo kilometrov dlje, kot pa da bi živel pri njej.
''Potem pa je šla 'moja' socialna delavka v pokoj, nadomestila jo je druga, ki pa je na naše težave gledala s povsem novimi očmi. Vztrajala je, da otrok sodi k mami, zato je pritisnila na vse soudeležene, da so na koncu popustili in Karel se je vnovič moral vrniti domov. Takrat je bil že najstnik, visok skoraj 185 cm, nenehno skuštran, a lep fant. Ko sem ga zagledala pred seboj, se mi je zdelo, da vidim tujca. Povešal je pogled in vse, kar je bil sposoben reči, je bilo, da bom že videla hudiča, da bo tudi on enkrat polnoleten, potem pa se bo vsem, ki so grdo delali z njim, maščeval. Hotela sem ga objeti, pa me je grobo odrinil, se zaklenil v svojo sobo in ga ni bilo več na spregled. Tisto leto, ko je bil pri meni, je ponavljal razred, pričel je kaditi, preklinjati. Živela sva skupaj, jaz sem se ga na nek način bala, on me je ignoriral. Vedela sem, da se pogosto vrača k Janku in Aniti, a sem molčala. Kadar je za dlje časa izginil, sem slutila, da je spet pri njima, a nisem nič rekla. Pri vsaki plači sem mu morala pustiti na mizi žepnino, vzel jo je, a brez hvala ali česa podobnega. Na večer pred osemnajstim rojstnim dnem je začel zlagati v potovalko osebne stvari. Vedela sem, kaj to pomeni. Tišina, ki je bila sestavni del najinega skupnega življenja, je bila tako moreča in grozljiva, da se mi je pri srcu oddahnilo, ker je hotel oditi. Vseeno je prišel v kuhinjo, me pogledal in mi rekel, da je napočil čas za njegovo svobodo. Da sem mu naredila toliko hudega, da mi tega ne bo nikoli odpustil. Da sem slab človek, egoističen, da vidim samo sebe. Da me ne marajo niti drugi, da vsak, ki je z menoj, takoj zbeži stran. Prijel je za ročaj potovalke, ni mi dal niti roke, kar pustil me je, ko sem se sesedla na stol. Veste, tisto noč in še kakšno za njo, nisem spala. Razmišljala sem o sebi in o njegovih besedah. Takrat mi sploh še ni bilo jasno, kaj sem naredila narobe. Dopovedovala sem si, da so mi sina pokvarili in naščuvali proti meni drugi. Da on ni tak. Da tudi jaz nisem taka,kot sem slišala govoriti njega. Darilo, ki sem ga imela pripravljenega zanj, sem vrgla v smeti. Jezna in razočarana. A s tem zgodbe še ni bilo konec, še ne…''
Ljubezen do sina je doživljala nihanja. Včasih ga je pogrešala bolj, drugič manj. Sem in tja se ji je celo zdelo, da ji je vseeno zanj, potem pa se je spremenilo vreme, prišla je jesen ter dolgi, samotni večeri in takrat bi dala vse, da bi ga imela ob sebi. Magari, da bi le ždel v svoji sobi, da bi čutila njegovo prisotnost in se bolje počutila.
''Veste, najhuje je bilo to, ker sem bila prepričana, da se mi godi krivica. Govorila sem si, da sem mu dala vse, kar sem imela, da sem plačevala zanj, da sem mu kupovala, kar se je spomnil, on pa vsega tega ni niti opazil. Živela sem v prepričanju, da so materialne dobrine, katerih sama nisem bila nikoli deležna, ''dokaz'' ljubezni. A ni bilo tako, danes to dobro vem. Ne rečem, saj so mi prijateljice kdaj podrobile, da sem sama kriva, ker sem ga prepustila drugim ljudem, ko je bil še otrok, a sem ob slišanem le zamahnila z roko in jim, jezna in užaljena, obrnila hrbet. S sinom sva se občasno slišala in najini telefonski pogovori so bili zmeraj enaki: kako si? Dobro. Ti gre v šoli? Gre. Si lačen? Nisem. Nikoli se nisva pogovarjala o čustvih, o tem, da ga pogrešam. Sanjalo se mi ni, kaj čuti on, kaj ima rad, s kom se druži. Nekoč mi je prišla v roke fotografija, na kateri je bil skupaj z Anito in Jankom. Objemali so se in se nečemu smejali. Videti so bili srečni in zadovoljni. Ne morem povedati, kako me je pogled na njihovo intimno bližino pretresel, kako se me je dotaknil. Postala sem boleče nevoščljiva. Takrat sem spoznala, da lastnega otroka nikoli nisem imela. Da sem ga zgolj rodila, to pa je bilo tudi vse,'' skrušeno pripoveduje Francka.
Čas pa je tekel, Karel si je našel dekle, se poročil in ko se je rodil prvi Franckin vnuk, je bila presrečna. Prosila je sina, če lahko pride na obisk in malo je manjkalo, pa ji ne bi dovolil. Še danes se Francka ne more spomniti, kaj je rekla narobe, da je vzkipel in zarohnel, na srečo se je hitro pomiril in jo povabil.
''Ne rečem, da sem videla veliko dojenčkov, nekaj sem jih pa le. A ko sem stala pred košaro, v kateri je ležal moj vnuk, se je v meni nekaj premaknilo. Bilo mi je, kot bi počil oklep okoli srca. Popustile so zamere do lastnih staršev, ki sem jih dolga leta nosila v sebi, odplavilo je sovraštvo do moškega, ki mi je zaplodil Karla, odneslo je jezo, ki sem jo čutila do sebe in do lastnih slabosti, katerih ni bilo malo. S tresočimi rokami sem vzela v naročje malo bitjece in ga stisnila k sebi. Potem pa sem se, čez dolgo časa, ko sem ga pestovala, sesedla na tla in se razjokala. In nato se je zgodilo tisto, česar nisem pričakovala: sin je stopil k meni, me objel čez ramena, božal in tolažil, da bo še vse dobro, da ni tako hudo, kot se meni zdi. Ne morem povedati, kako sem bila srečna, ko se je to zgodilo. Snaha mi je potem postlala na kavču, tako da niti domov nisem šla. Ostala sem še ves naslednji dan, do prihoda Janka in Anite. Že ob omembi njunih imen, se je v meni spet nekaj zadrgnilo, ko pa sta se pojavila na pragu in ko sem videla, kako je sin poletel k Aniti in jo stisnil k sebi, sem postala jezna, v meni se je ponovno nekaj zlomilo, postala sem ''stara'' Francka, besna na ves svet. Imela sem občutek, da sem odveč in z vso ihto sem pobrala svoje stvari in zaloputnila za seboj vrata. Doma sem se zaklenila v stanovanje, smilila sem se sama sebi, pa obilo preklinjala lastno usodo. Zdelo se mi je, da sem se ponižala, ker sem pokazala svoja čustva. Nisem odgovarjala na zvonjenje pred vrati, niti se nisem oglasila, ko se je oglašal telefon. Občutek zavrženosti je bil močnejši kot karkoli drugega,''razlaga Francka.
Na srečo je vnuk rasel, z njim pa tudi Franckina želja, da ga videva, crlja in z njim preživlja del svojega časa.
''Ko je otrok stegnil ročice, da gre k meni, me je prešinilo, da jih je podobno stegoval Karel, ko je videl Anito. Vest, ki je trkala na mojo dušo, je bila vedno glasnejša in me je postavljala na realna tla ob spoznanju, da sem bila zato, da sva s Karlom še danes na dveh različnih bregovih življenjske reke, tudi sama kriva. Ker nisem bila ob njem, ko me je potreboval, ker sem ga dala v druge roke takrat, ko bi ga morala stisniti k sebi. Vnuka nisem nikoli zasipavala z darili, ker snaha tega ni dovolila, mi je pa obilo sedel na kolenih in čebljal z menoj o vsem, kar je hotel. Občutek, da bo Anita za vse večne čase pri sinu na prvem mestu, ni ravno božajoč, a se z njim poskušam sprijazniti. Pridejo dnevi in tedni, ko kaj narobe zinem, pa me sin kaznuje s tem, da mi prepove obiske, a ga – četudi sem strašno jezna nanj- vsaj razumem. Mogoče sem z leti postala precej čudaška, samosvoja, a se trudim biti človeška, ko sem z vnukom,'' reče na koncu.
In ko jo pogledam v oči in sežem v dlan, imam občutek, da je med nama ostalo še veliko neizgovorjenega. Nedorečenega. Morda bo prišlo na vrsto kdaj drugič, kdo ve?