Pogovarjali smo se starih starših in o tem, kakšne spomine ima danes na otroštvo ter o tem, kako pomembni so ti v življenju njegove hčere Kanenas.
Če se vrnemo malce nazaj, v vaše otroštvo, kakšni so vaši spomini na stare starše? Kaj ste skupaj počeli?
Že kot otrok sem imel zelo rad starejše ljudi, vedel sem, da so zelo modri in da se od njih lahko veliko naučim. Žal, stari starši po očetu niso bili prisotni v mojem otroštvu, niso bili več živi in to sem zelo pogrešal. Vsi otroci so hodili k babicam in dedkom, jaz pa jih v Selcu nisem imel. Zato sem bil toliko bolj vesel, ko sem med počitnicami odhajal k babici in dedku v Slovenijo. Živela sta v Litiji in še danes se z veseljem spominjam tistih dogodivščin. Bilo je sanjsko! Vsako poletje sva imela z bratrancem polno dela. Igrala sva se za Savo, lovila žabe, vozila staro kolo, dogodivščin ni zmanjkalo. Med zimskimi počitnicami sem sankal, se smučal.
Menim, da stari starši pustijo v življenju vsakega človeka zelo velik pečat. Vsaj pri meni je bilo tako. Stara mama mi je pripovedovala zgodbe o vojni, kako je bilo, kako so živeli. Pripravila me je na krivice, ki se dogajajo po svetu, me naučila, da svet ni vedno lep, pa tudi to, da je od vsakega posameznika odvisno, kakšen svet si bo naredil. In takrat so se rodile moje sanje o tem, da bi nekoč pomagal drugim, jim lajšal življenje in jih razveseljeval …
Kako pa danes vaša hči preživlja trenutke s svojimi starimi starši?
Moja Kanenas obožuje babice in dedke in čeprav je zelo navezana name in na svojo mamico Andrejo, se vedno zelo razveseli obiska starih staršev. Zelo rada odide na morje k mojim staršem, tam lovi ribe, pomaga v gospodinjskih opravilih. Ko je bila majhna, je bila name in na Andrejo zelo navezana, edino v Selcih pri mojih starših, pa sva jo lahko pustila za nekaj dni popolnoma brez skrbi. Karakterno je zelo podobna moji mami in najbrž se tudi zato tako odlično razumeta.
Dotaknimo se še vaše velike ljubezni, to je glasbe. Werner, poslušajo vas mladi in stari. Kako vam to uspe? Kako je mogoče združiti toliko različnih generacij?
Res je, moja glasba je všeč vsem generacijam. Menim, da je to zato, ker jo ustvarjam in delam z dušo in srcem. Pišem tisto, kar je meni všeč, pojem tisto, kar je meni všeč. Vse to pa delam iskreno in to občinstvo začuti. Moje občinstvo je velik kritik: od najmlajših otrok, ki so najbolj iskreni, do najstarejših, ki so najbolj modri. In takšnega občinstva se ne da ogoljufati. Če delaš s srcem, to ljudje začutijo. In meni to uspeva že 27 let.
Radi nastopate pred množico ljudi, večkrat pa tudi koga presenetite in ga obiščete. Kaj vam je ljubše?
Z velikim veseljem se lotim tudi kakšnega presenečenja. Čeprav so nekateri nad tem kar malce začudeni. En dan nastopam pred ogromno, tudi deset tisoč glavo množico, naslednjega dne pa pripravljam presenečenje za eno osebo in presenetim koga na poroki ali rojstnodnevni zabavi. Ampak, jaz v tem uživam in enako uživa nabito polna dvorana. Ko skupaj v en glas poje tisoče ljudi moje največje hite ali pa ko gledam solze sreče tistega, ki ga presenetim, zame je to največje darilo.
Zase lahko rečem, da sem malce drugačen zvezdnik in ravno to je ljudem všeč. Slava me ni spremenila, ostajam takšen, kot sem že vse življenje: preprost človek in velik otrok v srcu.