Rak prostate: razvija se počasi, vendar vztrajno
Razvoj raka prostate je počasen, vendar vztrajen. Ločimo namreč latentno ali spečo obliko raka, ki jo navadno odkrijemo le naključno, ker ne dela nobenih težav, in klinično obliko, pri kateri rak prostate že povzroča težave in ga lahko potrdijo s preiskavami. Stopnja raka prostate je eden najpomembnejših dejavnikov pri odločitvi o načinu zdravljenja in obetih za okrevanje. Glede na širitev bolezni klinično razlikujemo naslednje oblike raka:
- omejeni rak: ko je bolezen omejena na samo žlezo prostato in ni predrla njene ovojnice (širi se lahko v enem samem režnju žleze ali pa – vsaj delno – zajame oba glavna režnja (stopnja I in II);
- lokalno napredovali rak: bolezen se je razširila na semenske mešičke, okolno maščobno tkivo in bližnje bezgavke (stopnja III);
- napredovali (razsejani) rak: bolezen se je razširila še na druge organske sisteme (stopnja IV).
Bolezen raka prostate se širi po treh poteh:
- z rastjo v okolico (lokalno napredovanje, ko lahko zajame celotno žlezo, se prek ovojnice širi v okolno maščobno tkivo in prodira v semenske mešičke ali vrat mehurja);
- s širjenjem po mezgovnicah (najprej v neposredni bližini, pozneje tudi navzgor ob velikih žilah vse do prsnega koša, kjer se mezgovnice izlivajo v vene);
- po krvi (ko se rak širi v oddaljene organe, najpogosteje v kosti male medenice, hrbtenico in rebra, oddaljeni zasevki pa se lahko pojavijo še v pljučih, nadledvični žlezi, jetrih, možganih in tudi v drugih organih).
Kako zdraviti? Prednosti in slabosti posameznih načinov zdravljenja
Velik del priročnika Rak prostate je namenjen informacijam o načinih zdravljenja raka prostate. Odločitev o načinu zdravljenja se sicer sprejme na podlagi ocenjenosti razširjenosti bolezni, prognoze bolezni in splošnega stanja bolnika, pri čemer sta najpomembnejši merili stadij bolezni (pove nam, ali se je rakavo tkivo že razraslo zunaj prostate) in agresivnost bolezni (seštevek po Gleasonu, ki poda oceno, kako hitro rastejo tumorske celice, pri čemer je tumor z višjim seštevkom agresivnejši in težje ozdravljiv).
Raka prostate zdravimo na več načinov. Posebnost te vrsta raka je v tem, da je pri nekaterih bolnikih čakanje in opazovanje del paliativnega pristopa zdravljenja raka. Opisani pristop je primeren za bolnike brez simptomov, ki niso kandidati za radikalno zdravljenje. Če se pojavijo simptomi, pa se uvede enega izmed načinov zdravljenja raka prostate.
Poleg čakanja in opazovanja so drugi načini zdravljenja raka prostate še naslednji:
- Radikalna prostatektomija: kirurško zdravljenje, pri katerem se odstrani z rakom obolela prostata s semenskimi mešički, medtem ko je včasih treba odstraniti tudi bezgavke ob velikih žilah v mali medenici.
- Obsevalno zdravljenje: zdravljenje, ki uniči na obsevanje občutljive rakaste celice.
- Hormonsko zdravljenje: prekinjeno ali blokirano delovanje moškega spolnega hormona testosterona, ki vpliva na rast celic. V določenih primerih se pri hormonski terapiji ustavita rast in razmnoževanje rakavih celic.
- Aktivno opazovanje: gre za način zdravljenja raka prostate, pri katerem strokovnjaki bolnika pozorno spremljajo. Če se pojavijo znaki napredovanja obolenja, aktivno opazovanje nadomesti aktivno zdravljenje.
- Nove eksperimentalne metode: sem sodijo metode, kot so: krioterapija (zamrzovanje oziroma vplivanje in uničevanje rakastih celic z nizko temperaturo), HIFU (zdravljenje z UZ visoke intenzivnosti oziroma uničevanje rakavih celic z zvišano temperaturo), medtem ko je fokalna terapija ime za več eksperimentalnih metod, ki vplivajo na majhne tumorje v rakasto spremenjeni prostati in ne zdravijo celotne prostate. Tri opisana zdravljenja so večinoma še v eksperimentalni fazi in niso uvrščena med redne metode zdravljenja.
V Sloveniji odkrijemo več kot 70 odstotkov omejenega raka prostate; nekaj več kot 20 odstotkov je lokalno napredovalega, v 5 odstotkih pa imajo bolniki ob diagnozi že zasevke v oddaljenih organih. Podatki še kažejo, da se pri četrtini bolnikov primarno lokalizirana bolezen z leti razširi v oddaljene organe, najpogosteje pa zaseva v kosti.
Kot že rečeno, zdravniki bolnike z neagresivnim rakom prostate (še posebej v pozni starosti) samo opazujejo. Pri lokalno napredovalem raku je zdravljenje že bolj zapleteno in gre velikokrat za kombinacijo hormonske terapije, obsevanja in tudi kirurškega zdravljenja, pojasnjuje onkologinja dr. Simona Borštnar.
»Delež ponovitve bolezni pri teh lokalno napredovalih rakih je kar velik. Žal pa na splošno kar za celotno populacijo raka prostate velja, da se kljub uspešnemu prvemu zdravljenju približno četrtini bolnikov bolezen tekom let ponovi.«
Dodaja, da moramo bolezen poznati, se je zavedati, priznati, da je rak prostate pogosta bolezen in narediti vse za to, da bo obvladana.
Leži prihodnost zdravljenja raka prostate v eksperimentalnih metodah zdravljenja? Rezultati eksperimentalnih metod so še premalo dolgotrajni, da bi jih lahko primerjali z uspešnostjo operativnega ali obsevalnega zdravljenja, pojasnjuje dr. Bratuš. Kakšna bo njihova prihodnost, je težko napovedati. »Čeprav se izvajajo že nekaj let, še kar ostajajo v smernicah kot eksperimentalne metode. Se pa vsako leto pojavljajo novejše metode zdravljenja raka prostate. Predvsem zato, ker se iščejo manj invazivne metode, ki bi za bolnike imela manj posledic z enako učinkovitostjo.«
Kot dodaja dr. Borštnarjeva, je veliko novega tudi na področju medikamentoznega zdravljenja. Poleg dveh novih hormonskih zdravil abirateron acetat in enzulatumid se je v zadnjem času pojavilo še nekaj novih, za katere onkologi upajo, da bodo morda dodatno pripomogli k obvladovanju že razsejane bolezni.
»Veliko se dela na področju cepiv, eno je v ZDA že registrirano kot zdravilo,« dodaja dr. Borštnarjeva.