Vključitev v klinično raziskavo?
Številne bolnike bega vprašanje, kako varna je vključitev v klinične raziskave. Kot pojasnjuje dr. Borštnarjeva, na Onkološkem inštitutu izvajajo več kliničnih raziskav, trenutno sicer nobene na področju raka prostate. Poudarja, da je vključitev v klinično raziskavo za onkološkega bolnika varna. Gre namreč za strogo nadzorovane raziskave, ki v onkologiji nikoli ne predstavljajo popolne spremembne zdravljenja, ampak samo vpeljavo obetajočega zdravljenja, ki se je v zgodnjih kliničnih fazah raziskave dokazalo kot varno in se kot tako lahko primerja z že uveljavljenim. »Bolniki, ki so sodelovali pri kliničnih raziskavah, imajo možnost zgodnjega dostopa do novih zdravil, ki bodo - ali pa tudi ne - čez nekaj let dostopna v določeni državi. V klinični raziskavi so bolniki izjemno skrbno in pogosto nadzorovani, v vsakem trenutku pa lahko iz raziskave izstopijo, če v njej ne želijo več sodelovati,« predstavlja prednosti vključitve dr. Borštnarjeva. Dodaja, da onkologi zelo spodbujajo klinične raziskave in se trudijo, da bi pomembne klinične raziskave izvajali tudi v Sloveniji.
»Vsekakor je pomembno, da bolniki vedo, da se jim ni potrebno bati in da nikakor niso 'poskusni zajčki', ampak lahko s takšnim sodelovanjem le pridobijo.«
Ključ do uspeha se skriva tudi v dobrem sodelovanju
Dr. Bratuš in dr. Borštnarjeva izpostavljata tudi pomen povezovanja in dobrega sodelovanja strokovnjakov različnih strok pri obravnavi bolnika z rakom prostate. V času izbire načina zdravljenja bolnika pogosto predstavijo multidisciplinarnemu konziliju, po pogovoru pa se morda bolnik lažje odloči za način zdravljenja, pravi dr. Borštnarjeva.
»Zadnja leta smo razvili čudovito sodelovanje. Urologi in onkologi imamo redne konzilije za bolnike, ki potrebujejo skupno obravnavo in jih lahko tudi v zelo kratkem času napotimo na Onkološki inštitut, organizirana pa so tudi redna strokovna srečanja onkologov in urologov,« pravi dr. Bratuš.
Zgodnje stadije bolezni običajno spremlja urolog. Če gre na napredovalo bolezeni ali pa bolnik potrebuje onkološko zdravljenje (obsevalno terapijo), si skrb za takšnega bolnika delijo. »V zadnjih letih se je uveljavila praksa, da bolnik kontrole opravlja izmenično: enkrat pri onkologu, drugič pri urologu. Po onkološkem zdravljenju je namreč onkolog bolj usposobljen opazovati indice uspešnosti in, če je potrebno, pravočasno reagirati s spremembo terapije. Lokalne zaplete s prostato, ki se lahko pojavljajo, pa spremljamo urologi,« sklene dr. Bratuš.
Dr. Borštnar, ki je dejavna tudi na področju raka dojk, pa opaža na veliko razliko med moškimi in ženskimi bolniki z rakom: »Na raku dojk imamo poleg zelo dobrega sodelovanja strokovnjakov različnih strok tudi zelo močne organizacije bolnic, medtem ko se zdi, da se moški z rakom prostate ne znajo organizirati.« Takšno povezovanje tudi pri bolnikih z rakom prostate je potrebno, saj lahko prinese bolnikom moč in vpliva tudi na zdravstveno politiko.