Pri smehu misel: Zdaj pa se bo začelo vsesplošno objemanje in poljubljanje. Toda kako, saj se čaka na sanacijo zoba?! Nelagodje pa se brž umakne spoznanju, da je bil strah popolnoma odveč. Tako daleč v raju pa še nismo…
Satelit: Kako je človek velik, ko ta razvije svoj ekran? In letalska snemanja, ki ne dovoljujejo več zasebnega življenja! Kaj se bo treba kdaj poskriti v mišje luknje?
Blag spanec zagrne vse pomisleke. Tudi tega, da se človek zjutraj morda iz njega ne prebudi več… speči človek je človek brez preteklega, sedanjega in prihodnjega zavestnega spomina. Pa ta spanec ni nujno nočni pojav. Pojavlja se pri nekaterih tudi podnevi, ne le uro ali dan, tudi teden, mesec ali leto, lahko kdo tudi desetletje ali ves svoj vek prespi. Spanec je morda najbolj opojna substanca od vseh.
III.
V sozvočju časov in krajev človek spoznava pravo vrednost tega in onega. Kaj bi Gorenjec brez hribov ali Primorec brez morja? Pa vendarle ni to prav vsem prava vrednota. Primorec je izrazil iskreno čudenje nad Gorenjko, ki je prišla na morje samo za en dan, samo na kopanje. Verjetno se sem ter tja recipročno najde tudi kak Gorenjec, ki mu je hoja v gore tuja. Vedno se kje najde kakšna izjema, ki da samo potrjuje pravilo.
Dogajajo se seveda take in drugačne nesreče, od nesreč v gorah do nesreč v vodah. A vendar v človeku kljub vsemu ostaja globoka želja po doživetjih. Doživeti hoče čim več, če ne kar vse, kar je na tem svetu mogoče, od jampinga do glampinga in vsega vmes.
Kajti človekov navdih, ki ga proizvajajo ravno te stvari, je neizmeren in neomejen. Je nekaj izven rutine in ni prisoten vsak dan. Zanj se je potrebno posebej potruditi in se venomer boriti. Ni sam po sebi umeven niti ga ni mogoče priklicati kot kako besedo v spomin. Je redek kot planika v hribih, skorajda zaščiten kot tista favna in flora, ki je že na pragu izumrtja.
Knjiga je nekaterih stalna spremljevalka. Ker kako pa bi si lahko še drugače polepšal dan, če nimaš ravno globokega žepa? Je prava sobesednica in tolažnica, saj človeka potegne iz stisk, mu dela kratek čas in vrača vero v lepše življenje. Spoznava druge svetove, nove ljudi in razmere, tako da mu ni tuj ne Afričan ne Iračan. Zve kaj več o stotih letih samote ali o Hafisu, kot mlad pa o Amazonki in piranjah ali o Kolumbovih poteh.
Predvsem povzroča čudenje in strmenje: Kako je kdo od avtorjev kakšno pot že prehodil, kako je že rešil ta ali oni problem in kaj se vse najde na tem svetu, mogoče in nemogoče. Vsekakor spravlja človeka v dobro voljo, ker mu bolj kot karkoli drugega širi obzorje.
V njej najde celo Boga. Kaj ni Župančičeva domislica, izražena v reku Iz roda v rod duh išče pot ena sama strmina k višjim, boljšim, lepšim ciljem, pot proti nebu, vedno kvišku, pa tudi pot k sebi, v svoje sebstvo, ki je včasih tako neprehodno kot džungla, a ga človeški duh prehodi v teku enega stoletja ali manj, kolikor je pač dolgo ali kratko človeško življenje?
Lep dan kliče je naslov Kozinčeve knjige o gorah pa tudi stalno ponavljajoči se velelnik za vsakega pohodnika. Kako le bi mogel ostati doma, ko gore ob lepem vremenu kar vabijo kot Loreley čolnarje? Na visoki gori je svetost doma, kot na primer na grški gori Atos. In res: Človek, ki premaguje sebe na poti navzgor, ne more biti drugačen kot svet. Ko pride vrh gore, se mu zbistrijo misli in pogled.
Navda ga navdušenje nad naravo in seboj, zadiha kot eno z vesoljem in je popolnoma srečen. Kako potem ne bi v večnost ponavljal tega ugodja?!
Podobno ugodje dajo vsakovrstne predstave, le da z manj fizičnega truda in potu. Zato je, ko je bil še del službenega kolesja, kar naprej zahajal tja, kjer so se odvijale. Potem pa pride pokoj in predstava ne da več tistega adrenalina kot nekdaj. Enako kot ne nuje po dopustu na morju ali v hribih. Tedaj se gleda na vremensko napoved: Ne kadar je dopust, temveč kadar bo lepo vreme, se gre tja k morju ali v gore. Kdaj pa kdaj pa tudi v kak nov kraj. Svet je lep in prostran – nudi vse in še več od pričakovanega. Zato le pot pod noge, nikar oklevati, kadar je na tapeti vprašanje iti ali ne iti.
Šopek cvetlic z vseh vetrov daje (p)osebno izkušnjo. Vse različne, vse odlične. Nobena tovarišica druge ne mahne po glavi, če morda govori malo drugače ali če ne gleda lepo kot večernica v noči. Skupna jim je človečnost. Mislim, da nobena ne trpi v družbi druge, kot se to med ljudmi vse prerado dogaja.
Ja, je potrebno narediti zapis, toda kako, ko so ženske zbrane kot lilije v krogu? Pa ni problema: Ena steče gor, skicira esejsko gradivo in že se vrne v veselo družbo, da ne bi bila ob radost in službo. Kot lezbična pesnica Sapfo in njene spremljevalko so, ne da bi bilo tu govora ali sledov o lezbičnosti, tem prastarem pojavu, ki še zdaj buri kronane glave: Je Sapfo to bila ali ne? Mislim, da ne, kajti ženske znajo tudi brez tega uživati v raju, potem ko si ga ustvarijo same.
Užitek sam po sebi pa je tisto nekaj več, kar človek pričakuje od življenja. Užitek je vse našteto, če se k njemu prav pristopi. To je podobno kot pri kartah: Če se en podre, se podrejo vsi! In nasprotno: Če se en posreči, človek začne hlastati za drugimi. In konec koncev se posreči skoraj vse!
Zato naj se človek le spominja očaka Vodnika, ki je nekoč davno zapisal:
Glej, stvarnica vse ti ponudi,
iz rok ji prejemat ne mudi.