»Kaj nam koristi polna blagajna, če ni ljudi, ki bi skrbeli za starejše?« - 2. del (2/2 strani)

Kaj vas je pri zakonu o dolgotrajni oskrbi najbolj razočaralo?

Najbolj me je razočaralo, da se pri pripravi zakonodaje ni vključilo hospic oskrbe, ki tako ostaja spregledana tako v sistemu zdravstva kot socialnega varstva.

Zakon tudi z dodatnimi finančnimi sredstvi ne bo rešil problema, saj ostaja ključen izziv pomanjkanje kadra – zato uporabniki ne bodo dobili ustrezne podpore.

Hospic ima že razvejano mrežo po vsej državi, ki bi jo bilo treba le sistemsko podpreti z zagotovljenim stalnim financiranjem strokovnih timov - optimalni hospic tim za konkretnega uporabnika sestavljajo socialni delavec (oz. strokovni delavec/sodelavec po Zakonu o socialnem varstvu), zdravstveni delavec in prostovoljec na vsakem območnem odboru.

Infografika: Miti in resnice o dolgotrajni oskrbi, na podlagi pogovora z Alenko Križnik, Slovensko društvo Hospic.

Opozorili ste tudi na uporabo določenih zastarelih izrazov v zakonu. Zakaj se vam to zdi problematično?

Zakonodajalec ima posebno strokovno službo, ki skrbi za ustreznost in strokovnost zakonodaje. Če se družba razvija v smeri bolj spoštljive obravnave ranljivih skupin, bi temu morala slediti tudi terminologija v zakonih, saj je to odraz civilizacijskega napredka.

Uporaba zastarelih izrazov zato vzbuja občutek, da zakon ni bil dovolj usklajen s stroko in sodobnimi pristopi.

Preberite tudi: »Dolgotrajna oskrba v praksi: sistem se gradi, človek pa ne sme ostati spregledan«

Kako je trenutno s financiranjem in možnostjo financiranja dejavnosti Slovensko društvo Hospic – ali imate enake možnosti kot drugi izvajalci zdravstvenih ali izobraževalnih programov? Zakaj menite, da je tako in zakaj menite, da ni prav tako?

Program Hospic – spremljanje umirajočih in njihovih svojcev na domu – je trenutno delno financiran kot verificiran program pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, iz katerega se krije pet zaposlitev strokovnih delavcev in vodja programa. Dve zaposlitvi sta financirani v okviru programa Žalovanje kot socialnovarstvenega programa.

Za preostale zaposlitve se moramo prijavljati na različne razpise, kar pomeni dodatno birokracijo, približno 30 odstotkov sredstev pa še vedno zberemo z donacijami. Iskanje financiranja tako jemlje čas, ki bi ga sicer lahko namenili delu z uporabniki in sodelovanju v sistemu.

V javnosti se pojavljajo tudi napačna pričakovanja, da bi lahko morebitna ustanovitev Zavoda Hospic pomenila stabilno financiranje, kar ne drži. V primerjavi z drugimi izvajalci v nevladnem sektorju imamo podobne možnosti, ne moremo pa razvijati novih oblik oskrbe, kot je hospic nega na domu, ker nimamo sistemske podpore in koncesij. V zdravstvu in socialnem varstvu ne moremo delovati v večjem obsegu, zato bi bila smiselna posebna programska ureditev na ravni Ministrstva za zdravje.

Ključni problem vidim v nepoznavanju hospic dejavnosti in v tem, da trenutni sistem ne omogoča dovolj časa za uporabnika ter vključevanja prostovoljcev, kar je bistvo hospic pristopa. Zaradi pomanjkanja jasne zakonodaje zato nismo enakovredno obravnavani kot drugi izvajalci.

Pogosto slišimo, da je največji problem denar. Vi pravite drugače.

Največji problem dolgotrajne oskrbe je pomanjkanje kadrov in odsotnost ustreznih varnostnih mehanizmov pri skrbi za najranljivejše.

Nadzora nad izvajalci ni mogoče vzpostaviti zgolj s predpisi ali ljudi usposobiti čez noč – gre za dolgotrajen proces, ki zahteva osebni pristop, stalno izobraževanje in podporo na vseh ravneh. Vsak od nas si želi, da bi za nas skrbeli ljudje z zadostno mero empatije in hkrati profesionalne distance

Pomanjkanje kadrov v pomagajočih poklicih je veliko breme tudi za tiste, ki v teh sistemih že delajo. Denar sam po sebi tega ne reši – ljudje v teh poklicih potrebujejo predvsem dobre odnose, strokovno podporo in čas za učenje, česar pa se ne da vzpostaviti hitro.

Če poenostavim: kaj nam koristi polna blagajna, če ni ljudi, ki bi skrbeli za starejše?

Preberite tudi: »Najpomembnejše je, da človek v stiski ni sam«

Zakaj je pomembno razvijati hospic na domu?

Hospic dejavnost na domu je ključna v kontekstu deinstitucionalizacije, ki jo v Evropi vse bolj poudarjamo, pri nas pa se še vedno pretežno gradi institucije. Večina ljudi si želi umreti doma, med svojimi bližnjimi, ne v ustanovi.

Hospic na domu je zato pomemben most med uporabnikom in sistemom zdravstva ter socialnega varstva – omogoča prepoznavo, kdo res potrebuje institucionalno oskrbo in kdo lahko ostane doma ter tam prejme ustrezno podporo.

Pri tem je ključno, da ne podpiramo le bolnika, temveč tudi družino, ki nosi veliko breme oskrbe. Pogosto je prav strah tisti, ki prepreči, da bi človek umrl tam, kjer si želi, zato je pomembno, da se odpre prostor za pogovor, stiske in odnose. Hospic dejavnost na domu je pomembna, ker se osredotoča na odnos.

Omenili ste tudi nevarnost, da lahko brez dobro razvite hospic mreže hiše postanejo nova odlagališča umirajočih. Kaj ste imeli s tem v mislih?

Hospic ne pomeni le oskrbe, ampak tudi detabuizacijo umiranja in krepitev sočutne, odgovorne družbe. Nevarnost vidim v tem, da bi nove institucije začeli dojemati kot »rešitev«, kamor preprosto namestimo ljudi, namesto da bi iskali možnosti, da ostanejo doma.

Izkušnje kažejo, da je tudi brez svojcev pogosto mogoče zagotoviti podporo na domu z vključevanjem različnih služb. Če pa hiše postanejo prva izbira, tveganje za dodatno institucionalizacijo hitro naraste.

Zato je ključno, da se stacionarne oblike razvijajo vzporedno z močno hospic mrežo na domu in da institucija ostane zadnja možnost.

Če bi lahko spremenili tri stvari v sistemu?

Uvedla bi obvezen predmet medgeneracijske pomoči v šolah. Sprejela zakon o paliativni in hospic oskrbi. In okrepila odgovornost lokalnih skupnosti za skrb za najranljivejše.

Preberite tudi: Za sistem dolgotrajne oskrbe veliko zanimanja, moteči pa dolgi postopki in kadrovske težave

Ste bili že v situaciji, ko ste pomagali vašim najbližjim pri soočanju s smrtjo? Kako najbližjim pomagati, ko po smrti ostane praznina, ki se zdi neizmerna?

Smrt me spremlja že vse življenje, tudi v zasebnem okolju. Na začetku sem, tako kot večina, pomagala brez znanja in pogosto z neustreznimi nasveti, ker me na to ni nihče pripravil.

Danes vem, da najbližjim lahko pomagaš predvsem tako, da najprej poskrbiš zase – da si dovolj trden in pozoren na stiske, ki jih drugi pogosto ne opazijo. Potem pa preprosto si ob človeku – iskren, brez nasvetov. Da znaš reči: »Ne vem, kaj naj rečem, vem pa, da sem tukaj in te poslušam.«

Najbližjim lahko najbolje pomagamo, da preprosto smo ob njih. Foto: Freepik

Kakšno družbo bi si želeli?

Odgovorno družbo. Takšno, ki ne pomaga zato, ker nekaj pričakuje nazaj, ampak zato, ker je tako prav. Da če sem jaz dobro živela 40 let zaradi dela nekoga drugega, da sem se lahko šolala, da se vozim po sprejemljivih cestah, da lahko svobodno izražam svoje mnenje, da je prav, da danes tem osebam skušam pomagat, ko oni potrebujejo mojo pomoč. Kot soseda, ker je tako prav, kot državljanka pa tako, da se borim za to, da bo na voljo dovolj izvedljivih storitev, ki jih državljan potrebuje, ko je nemočen.

_____________________________________________________

Zavod Mojaleta.si izvaja pobudo, ki jo podpira Inštitut za odprto družbo – Sofija in jo sofinancira Evropska unija v okviru projekta Odpornost medijev. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča njihovih avtorjev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije, Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA) ali Inštituta za odprto družbo – Sofija (OSIS). Niti Evropska unija, niti EACEA niti OSIS ne morejo biti odgovorni zanje.