Angel (2/5 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Pričela je z delom v arhivu in bila že prvi dan zadovoljna nad svojo prvo službo. Dela se je lotila resno. Dokler še ni bila vajena, je bilo dela ogromno, čez čas pa ji je šlo zelo hitro od rok. Včasih je vse postorila v zelo kratkem času, nato pa sedela za majhno mizo, kjer je v času malice pojedla svojo prinešeno malico od doma, in tam sanjala o svojem namišljenem svetu.
Leta so tekla in Jožica je dopolnila osemnajst let. Še vedno je bila zaposlena v arhivu, z njenim delom so bili zadovolji, predvsem pa veseli, da so sploh lahko dobili nekoga, ki bi bil pripravljen opravljati tako pusto in nezanimivo delo.
Doma sta jo oče in mati iz dneva v dan bolj priganjala, da naj si poišče moža, da je dovolj stara da se poroči in jima da vnuke. Jožica je kimala in govorila, da pravi še ni prišel.
»Kako pravi? Saj nikogar ne poznaš! Misliš, da te bo kdo prišel iskat na dom,« sta ji govorila starša.
»Saj ni nujno, da se poročim,« je ugotovila, toda njen odgovor staršema ni bil všeč.
»Ne moreš vse življenje čepeti doma na najinih ramenih,« ji je povedala mati.
»Nekoč boš morala zaživeti svoje življenje, se osamosvojiti in imeti družino,« ji je zagotavljal oče.
Slavka je spoznala, ko ji je bilo dvajset let. Bil je delavec v tovarni, kjer so izdelovali kolesa. Spoznala sta se na kresovanju, ki je bil blizu hiše, kjer je Jožica živela. Sprva ni želela iti, toda mati jo je pregovorila in odšla je skupaj z materjo in očetom.
Slavko, ki tudi sam ni bil nič posebnega, se je takoj zagledal vanjo. Jožica mu je bila všeč, pričel ji je dvoriti.
Jožica je bila presenečena, da se sploh kdo zanima zanjo. Čeprav ji Slavko ni bil všeč, je privolila na zmenek z njim.
Slavko je bil star dvaintrideset let, bil je kar dvanajst let starejši od nje. Bil je srednje rasti, nekoliko okrogle postave, imel je plešo na čelu in pege posute po vsem obrazu.
Jožici je kmalu po njunem prvem srečanju priznal, da še nikoli ni imel dekleta, da je zelo sramežljiv in da od nje ne zahteva veliko.
»Če se poročiva, ti ne bo žal. Stanovala bova pri meni, oba zasluživa, tudi na morje bova lahko hodila. Če me še nimaš zadosti rada, me boš vzljubila,« ji je povedal.
In Jožica je privolila. Kaj je to prava ljubezen v resničnem življenju, ni vedela. Sicer pa je bilo njeno srečno življenje v sanjah, ki jih je sanjala vsak dan. Kaj se z njo dogaja v resničnosti, pa sploh ni bilo tako zelo pomembno. Dokler je imela svoj svet sanj, v katerem je bila srečna, je bil zadovoljna.
Poroka je bila majhna. Starša Jožice sta bila srečna, da je njuna edina hči končno poročena. Odšla je živet v majhno stanovanje, ki ga je imel Slavko.
»Če si ne želiš, ni nujno, da takoj spiva skupaj,« ji je povedal Slavko. »Lahko spim na kavču, dokler se ne boš opogumila!«
Jožica je prikimala. Bila je vesela, da je bil tako potrpežljiv. Ležala je na njegovi postelji in lahko je vsak večer v miru sanjala.
Slavko je čez dan veliko delal. Sedaj, ko je bil poročen, je hotel zaslužiti še več denarja. Jožica je bila največkrat sama doma, kar ji je ugajalo. Skuhala je kosilo, malo pospravila, nato pa sanjala.
Večeri so potekali tiho. Slavko se je izmučen vrnil domov, pojedel, kar je skuhala, nato pa sedel na kavč. Včasih sta spregovorila par besed, včasih tudi ne.
»Sedaj pa mislim, da je že čas, da pridem spat k tebi,« ji je predlagal po nekaj mesecih zakona.
»Prav,« je pokimala Jožica.
A tudi potem, ko sta postala prava zakonca, se med njima ni kaj dosti spremenilo. Še vedno sta živela vsak svoje življenje. Slavko je bil zadovoljen, da ima doma ženo in bil je prepričan, da takšno pač je zakonsko življenje. Jožica pa se z njim ni kaj preveč obremenjevala. Ni ga imela rada, niti ga ni sovražila. Sprijaznila se je s tem, da pač je njen mož, ker tako mora biti.
Čeprav sta živela zakonsko življenje, otroka tudi po letu dni še ni bilo.
»Morda si pa jalova,« je ugotavljal Slavko.
»Je to kaj narobe? Mislim, če ne bo otrok?« je spraševala.
»Meni je vseeno,« je skomignil z rameni Slavko.
In pri tem je ostalo, s tem si nista belila glave. Otrok gor ali dol. Najbrž je še bolje, če ga ni, z otroci so same težave in še veliko časa poberejo.
A Jožica je kljub temu, da je najraje živela samotno, včasih videla pare, ki so se sprehajali po pločniku, ki so sedeli na klopi in se zaljubljeno gledali. Hrepenela je po tem in se zatekala v sanje.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Trezika Vidovič

Trezika Vidovič
upokojena vzgojiteljica


"Prave odločitve me peljejo v pravo delovanje v življenju. Držim se zakona privlačnosti. Tisto, kar privlačiš, dobiš. Dobila sem življenje!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.