Angel (3/5 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Le zakaj tega ni tu, na zemlji, se je večkrat spraševala. Ni razumela, zakaj se ona ne more zares zaljubiti, zakaj ne more imeti popolnega moža na zemlji in ne samo v njenih sanjah. A vedela je, da bo vedno tako. Vedno bo žena Slavka, ki ga ni ljubila, ki je bil tam, ker je pač moral biti nekdo. In Jožica se je zamislila, da bo v svoj svet sanj vnesla spremembo.
Ime mu bo Angel, ker je to ime tako popolno in čisto, si je zamislila. Imel bo vranje črne lase in najlepše modre oči. Imel bo povsem bele zobe in lep nasmeh, ki bo vedno namenjen le meni. Imel bo lepo in visoko športno postavo in močne, najmočnejše roke, si je kimala.
Že prvega večera, ko je zelo zgodaj legla v posteljo, sta se spoznala.
Jožica je bila visoka in vitka, nikjer ni bilo ne duha ne sluha o odvečnih kilogramih. Imela je dolge svetle lase in lepo čokoladno polt. Angel je bil direktor velikega podjetja. Imel je šest avtomobilov, veliko hišo, skoraj dvorec, imel je jahto in dva vikenda. Enega na morju in enega v gorah.
Jožico je spoznal povsem po naključju. Nekoč je odšel na kosilo v ugledno restavracijo, kamor je Jožica, ki je bila uspešna igralka, večkrat zahajala.
Angel jo je takoj opazil in brez pomisleka je prišel do mize, kjer je kosila. Bila je sama in prijazno ga je pogledala v oči.
»Oprostite, ker vas motim, lepa gospodična, toda nisem še srečal lepšega dekleta, kot ste vi,« ji je kar takoj poklonil kompliment. Brez da bi vprašal je prisedel in se ji zagledal v oči.
»Hvala, gospod. Toda povedati vam moram, da sem poročena,« je rekla. Tudi njej je bil takoj všeč.
»Res? Ga ljubite?« je otožno dejal.
»Moj mož je,« je rekla in se nasmehnila.
»Torej vaše srce pripada drugemu,« je kimal in žalostno gledal.
»Tega nisem rekla,« se je nasmehnila in ga ljubeče pogledala.
»Vabim vas na zmenek, če je tako,« je poskočil.
Jožica je privolila. Vedela je, da njen mož ne bo posumil, če je ne bo doma. Njen mož Slavko, je bil namreč ves čas v tujini. Potoval je po svetu in domov pošiljal veliko denarja.
»Jožica, Jožica, že spiš?« je tedaj zaslišala nekje v ozadju. Odprla je oči in zagledala nezanimivega človeka, ki se je sklanjal nad njo. Zdrznila se je in skočila pokonci.
»Oh, sem te prebudil, sem te prestrašil,« je pričel Slavko.
»Ne, ne, nisem te takoj spoznala,« je zmedeno hitela.
»Si že spala? Tako prijetno si se smehljala,« je pričel.
»Da, spala sem,« je kimala.
»Najbrž se ti je kaj lepega sanjalo,« je ugotovil Slavko in legel zraven nje.
»Da, najbrž. Ne spomnim se,« je žalostno pokimala Jožica. Bilo ji je hudo, da se je morala tako na hitro posloviti od Angela. Le zakaj jo je zmotil?! Upala je, da jo bo vsaj pustil pri miru in se bo lahko potopila nazaj v svoj lepši svet, kjer je ravno spoznala najlepšega ljubimca na svetu. Toda Slavko je imel drugačne želje, ni še bil tako zelo utrujen.
»Želim si malce tvoje bližine,« je zašepetal in se stisnil k njej.
Jožica je prikimala in zaprla oči. Pustila je, da jo je slekel in se zvalil nanjo. Nato pa je ves čas premišljevala, kaj bo počela naslednjega dne in upala, da bo kmalu konec, da se bo spravil iz nje in zadovoljno zaspal.
Toda, ko je Slavko odnehal in se zvrnil nazaj na svojo stran postelje ter zaspal, so tudi Jožici pričele oči lesti skupaj. Ne da bi se tistega večera še enkrat vrnila nazaj k Angelu, je zaspala in se prebudila šele ob zvoku nadležne budilke, ki jo je opozorila, da mora v službo.
Tako kot vsako jutro, sta skupaj vstala. Slavko je skuhal kavo, se uredil za službo in na hitro odšel. Jožica je počasi popila kavo za kuhinjsko mizo, pojedla je košček kruha in se počasi uredila. V službo je vedno odhajala nekaj minut za njim.
Tokrat je imela zelo malo dela, zato je lahko kmalu sedla v majhni sobici, kjer je bilo kup papirjev, za malo mizo. Naslonila je glavo na roke in zaprla oči. Znašla se je na prelepem travniku, čez travnik je bila speljana pot, ki je bila posuta s srebrnimi kamenčki. Med potjo so stali vodnjaki, kipi, nekaj klopic. Tam se je sprehajala. Angel je prišel tja čisto po naključju. Že, ko jo je uzrl nekaj metrov pred sabo, je ostrmel in se ustavil. Jožica je šla mirno naprej, bila je sama in ni ga takoj zagledala. Slišala je, kako je izgovoril njeno ime. Razveselila se ga je, toda ni pokazala vse mere veselja.
»Jožica, tako vesel sem, da vas spet vidim,« ji je zašepetal in jo prijel za roke.
Povesila je pogled in se nasmehnila.
»Danes me je nekaj samo od sebe vleklo sem. In sedaj vem, zakaj sem moral priti. Ne zahajam često v ta prelepi park, ki je sedaj, ko se po njem sprehajate vi, zažarel,« je govoril.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Trezika Vidovič

Trezika Vidovič
upokojena vzgojiteljica


"Prave odločitve me peljejo v pravo delovanje v življenju. Držim se zakona privlačnosti. Tisto, kar privlačiš, dobiš. Dobila sem življenje!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.