»Ljubim te. Poroči se z mano,« je dejal.
»Jožica, Jožica? Hej, spet sanjaš?« je tedaj začutila nekoga, ki jo je tresel za ramo. Zdrznila se je in odprla oči. Pred njo je stal Slavko in jo gledal. Tisti hip je sovražila njegov obraz, njega. Predramil jo je ravno, ko je mislila povedati Angelu, da se bo poročila z njim, da se bo ločila od Slavka in zaživela srečno.
»Zakaj me budiš?« je jezno rekla Jožica.
»Nisi skuhala kosila,« je resno dejal Slavko. Bil je utrujen in ženina lenoba ga je jezila.
»Sam si kuhaj, jaz ti ne bom. Pomembnejše reči imam,« mu je povedala in sedla na rob postelje.
»Pomembnejše? To, da sanjaš pri belem dnevu, je zate bolj pomembno kot to, da skrbiš za svojega moža?« je vzkliknil.
»Nisi moj mož,« je jezno rekla.
»Seveda sem,« je zarobanil Slavko.
»Ločila se bom, spoznala sem drugega,« je povedala hladno.
»Kaj? Misliš resno?« je bil osupel.
»Da, resno. Ime mu je Angel, je bogat in popolnoma zaljubljen vame. Ima dvorec in svojega šoferja in služabnike in čudovito hišo ob morju,« je pričela razlagati.
Slavko se je zasmejal na vsa usta: »V sanjah, Jožica. V sanjah, v resnici ga ni. Ne verjamem ti!« Pustil jo je v spalnici in ko je odhajal v kuhinjo, da si pripravi kaj za pod zob, se je še vedno smejal.
Jožica je sedela na postelji. Žalost je bila vse močnejša. Saj res. Angel živi le v njeni glavi. Zabolelo jo je. Ni resničen, je le podoba, ki jo je narisala ona. Toda vse je bilo tako resnično. Čutila je njegove roke, njegovo bližino. So bile res le sanje? Sedela je, dokler ni v spalnico padel mrak. Le s težavo se je pobrala in odšla v kuhinjo, bila je lačna.
Slavko je sedel pred televizijo in je niti ni pogledal. Pripravila si je malico in sedla za prazno kuhinjsko mizo.
»Nisem srečna,« je rekla dovolj na glas, da jo je lahko slišal.
»Vseeno mi je. Tako ali tako nisi kaj prida žena. Če ti tu ni všeč, se vrni v svoje sanje in tam ostani,« je mirno dejal Slavko in nagnil steklenico piva.
Jožica se je odpravila spat. Druge rešitve ni poznala. Vedela je, da bo srečo našla le v sanjah, drugje je zanjo ni bilo.
Ločitev je potekala brez zapletov in Jožica je bila kmalu svobodna. Angel je bil srečen, ko mu je povedala, da se bo poročila z njim. Oba sta vedela, da se začenja najlepše poglavje v njunem življenju. Popolnoma sta se dopolnjevala in bila zelo zaljubljena.
Vse več časa sta preživela skupaj. Kmalu se je Jožica navadila, da je v resničnem svetu vstala, odšla v arhiv, tam čakal, da so bile ure njenega dela mimo, nato pa je odšla domov in legla. Angel jo je vse bolj privlačil, vse več časa mu je posvetila. Slavko jo je pustil pri miru, počasi mu je postalo popolnoma vseeno, kaj počne. Njuno življenje se ni več prepletalo, živela sta drug mimo drugega.
Nekoč jo je Slavko presenetil: »Hočem, da se ločiva!«
Jožica ga je presenečeno pogledala.
»Spoznal sem osebo, ki mi je všeč in živi tu, na zemlji,« je povedal resno.
»Kam pa naj grem?« je vprašala Jožica, ki jo je njegova odločitev nekoliko prizadela.
»Pojdi nazaj domov ali pa v svoj svet sanj. Tu ne moreš več ostati,« je skomignil z rameni.
Ločila sta se brez večjih težav. Jožica je odšla nazaj k staršema, ki pa je nista bila preveč vesela.
»No, niti moža ne znaš obdržati! Zdaj boš spet na najinih ramenih,« sta govorila.
Bilo ji je hudo. Vse dni je preživljala v svoji sobi, kjer je nemoteno sanjala. Hodila je v službo, pojedla kosilo, ki ga je skuhala mati, nato pa se je umaknila v sobo. Za svet, ki ga je živela, ni obstajala, odhajala je drugam. Mati in oče sta odkimavala z glavo in se jezila nanjo, toda nič ni zaleglo. Jožica je sanjala in bila srečna z Angelom.
Njuna ljubezen tudi po petih letih še vedno ni zbledela. Najraje sta zahajala v hišico ob morju. Kmalu je Jožica tudi zanosila in rodila sina. Angel je bil srečen, še bolj nor nanjo. Njuno življenje je bilo res lepo. Po rojstvu sina, sta se skupno odločila, da bo Jožica ostala doma in ga vzgajala. Denarja sta imela čez glavo. In res je prišlo jutro, ko Jožica prvič ni več vstala za v službo.
V njeno sobo je vstopila mati. Budila jo je in se jezila, naj pohiti.
»Ne grem v službo, ostala bom doma,« je povedala Jožica mirno.
»Kako ne greš? Si bolna?« je spraševala mati.
»Z Angelom sva se domenila, da bom sedaj, ko imava otroka, ostala doma,« je pojasnila.
Mati jo je osuplo gledala, Jožica pa se je obrnila stran in se poskušala vrniti nazaj domov.
Mati in oče nista več vedela, kaj naj storita, tudi, kadar je imela Jožica odprte oči, je govorila le še o možu in sinku, se z njima pogovarjala in se smehljala. Sklenila sta, da poiščeta pomoč pri zdravniku.
Jožica je odšla drugam. Odpeljali so jo v psihiatrično bolnišnico. Bilo ji je vseeno, kje je. Vedela je, da ji njenega srečnega življenja ne morejo vzeti nikjer. In tam je lahko sanjala in sanjala, kolikor je želela. Živela je v svojem svetu iz katerega se ni nameravala vrniti.
»Ga boste kdaj zapustili?« jo je vprašal zdravnik.
»Angela? Nikoli. Z njim se bom postarala in z njim bom umrla,« je pojasnila Jožica.
»Ste prepričani?« je vprašal in si pisal v kartoteko.
»Popolnoma,« je smeje odvrnila Jožica. Njen pogled je bil odsoten. Kaj ne bi bil, njen ljubi mož in njen zlati sinek sta ji prihajala na sproti. Vračala sta se iz večerne ježe. Ker je bilo vreme lepo, je služkinja postregla z večerjo kar na terasi. Jožica je vdihnila omamni vonj pečenega piščanca in jima pomahala, naj pohitita. Bila je lačna in že težko je čakal, da ji povesta, kako sta se imela na ježi…