Babici (2/7 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Kaj? To pa ni prav, Nika. Živeti morata bolj zdravo. Če mu ne boš kuhala, se te bo naveličal. Le kaj misliš? Žene moramo vendar biti vzorne gospodinje. Kadar je tvoj oče prišel domov, vedno ga je čakal topel obrok,«je pričela.
»Mami, saj kuham,« sem rekla obupano. Tokrat se me je res lotila.
»Meni se pa zdi, da ti nič ne kuhaš. Torej sta lačna? Zakaj ne kuhaš kosila?« je preslišala moj odgovor.
»Lepo te prosim, mami,« sem bila sedaj že nekoliko jezna.
»No, saj je vseeno,« je užaljeno zamahnila z roko in spila kavo do konca.
»Najbrž sem ti samo v napoto, ko pridem,« se je pričela smiliti sama sebi, ko je odšla proti vhodnim vratom.
»Saj veš, da ni res. Vedno sem vesela tvojega obiska,« sem ji zatrjevala.
»No, bom videla, kdaj bom spet prišla,« je rekla užaljeno in zapustila moj domek.
Pa sem vedela, da ne bo dolgo zdržala. Najbrž bo tu že jutri ali dan zatem.
Ko je prišel Darko domov, sem mu povedala o obisku moje matere. Smejal se je in odkimaval z glavo.
»Si predstavljaš, da bi živela pri njej?« je dejal.
Odkimala sem. Ne, tega si nisem znala predstavljati. Bilo bi naravnost katastrofalno.
Kosilo sem tako kot vedno pričela pripravljati okrog četrte ure. Darko je ta čas pokosil trato okrog najinega doma. Vedno si je našel delo. Bil je tako srečen, da sva na svojem in urejal je najino okolico s polno paro. On je skrbel za zunanjost hiše, tudi za okrasno grmovje, rože in vrt, jaz pa sem urejala notranjost. Darko je rad vrtnaril, zato sem mu pustilo to veselje. Najbrž naju bo kak sosed začudeno gledal, ko bo videl, kako moj mož trga plevel in sadi solato, toda to je bila najina stvar. Naj si mislijo, kar hočejo!
Po dobrem kosilu, skuhala sem špagete, ki sva jih oba oboževala, sva zaklenila vhodna vrata, da naju ne bi presenetila še njegova mati in raztegnila kavč v dnevni. Prinesla sem odejo, nato pa sva v spodnjem perilu smuknila pod njo in se žgečkala ter poljubljala, kot dva najstnika. Kaj morem, še vedno sva bila nora drug na drugega in urice najinih vragolij, so bile nekaj najlepšega.
Naslednjega dne, naju je s obiskom počastila njegova mami. Ta je bila vsaj toliko vljudna, da je pozvonila in šele nato vdrla v najino zasebnost. Prišla je ravno v času kosila. Ampak, saj ona je vedno prišla takrat in bila sem jezna, ker sem bila prepričana, da preverja, kaj sem skuhala njenemu sinku. Tako kot vedno se je postavila zraven mize in naju gledala, ko sva jedla. Tokrat sem naredila le zelenjavno juho, ker je Darko dejal, da ni lačen. In ravno takrat se je morala prikazati. Začudeno je gledala v nekaj koščkov zelenjave, ki so plavali v vroči vodi in nato je pogledala vprašljivo še mene. Bilo mi je nerodno,a ostala sem tiho.
»Bilo je čudovito,« je dejal Darko in odnesel prazen krožnik v pomivalno korito. »Mami, si prepričana, da ne bi en krožnik juhice?« jo je zbodel.
»Ne, ne. Sem že jedla. Danes sem si spekla pečenko, krompir in solato s fižolom sem si pripravila,« je rekla na ves glas, kakor, da bi mi hotela dati idejo za naslednji dan.
»Okusno. Nika, kdaj sva midva nazadnje jedla meso? Prejšnji torek, kajne?« se je Darko pričel šaliti. Onemela sem, ko sem se zazrla v taščin obraz. Seveda, ona ni vedela, da se le šali.
»Ah, Darko, nehaj se šaliti, no,« sem rekla, a bilo je prepozno. Njegova mati Pavlina, je bila prepričana, da njen sin strada.
Posedli smo se v dnevno sobo, kamor sem prinesla kavo in piškote. Darko je takoj vzel nekaj piškotov in jih pričel slastno jesti. »Mmm, kako so okusni. Kdaj si jih kupila?«
To je bilo za njegovo mater dovolj, njen obraz je bil resen in zaskrbljen. A ostala je tiho, le grdo me je gledala.
Ko je odšla, sem zacepetala z nogami: »Darko!«
Pričel se je na ves glas smejati.
»Ni smešno. Ljubi bog, le kaj si sedaj reva misli!«
»Da mi nič ne daš jesti, le kaj drugega. Uboga revica ne bo spala vso noč. Stavim, da mi bo jutri v službo prinesla kak sendvič,« se je smejal.
»Prosim, naslednjič se vzdrži. Tvoja mati me bo zasovražila, pa bo,« sem rekla resno.
Potem je sledil dan prediha. Ni bilo ne moje, ne njegove matere. Sicer mu ni prinesla sendviča, toda Darko mi je povedal, da ga je takoj zjutraj poklicala v službo in ga vprašala, če je kaj zajtrkoval in da če ne bo jedel, da bo zbolel. Svetovala mu je, naj si kar sam kupi meso in ga speče.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6 7
Morda te zanima tudi:

KOLUMNA: Deževno vreme

Vsem nam muhasto aprilsko vreme, maja že močno preseda,...

KOLUMNA: Kreativno rekreativno

Najtežje je pisati o samemu sebi. A odgovore lahko prič...

Vagabund

Namesto sredine kolumne, danes objavljamo pesem našega ...

KOLUMNA: Velika noč

Je že davno postala trgovski praznik pri šunki, potici,...

KOLUMNA: Evropske težave

Evropske volitve se nezadržno bližajo, a mi vemo o naši...

MODERNA BABI PIŠE: Ko sem postala babica, se je zgodilo ...

Misli so mi vedo znova uhajale k čudovitemu dejstvu; mo...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.