Babici (3/7 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»No, sem ti rekla! Vse ti je verjela. Kaj naj sedaj?« sem bila obupana in jezna, ko mi je povedal.
»Ne vem,« je skomignil z rameni. Njemu se je še vedno zdelo smešno.
»Že vem. V nedeljo jo bova povabila na kosilo,« sem rekla.
Prikimal je in mi moral zabičati, da se bo obnašal normalno.
»In, če se ne?« je nagajivo vprašal.
»Potem boš za kazen spal ves teden na kavču,« sem bila resna.
»Ves teden?« je dejal in na široko odprl usta.
»Da, ves teden,« sem ponovila strogo.
In je zaleglo. V nedeljo je njegova mati prišla že ob poldan. Kar eno uro prej, kot smo se zmenili. Toda to je bilo v njeni navadi. Sedela je v kuhinji za mizo, Darko ji je delal družbo, jaz pa sem se smukala okrog štedilnika. K sreči sem znala dobro kuhati, tako da nisem imela treme.
»Pavlina, upam, da ste lačna. Toliko je vsega,« sem poskušala popraviti vtis.
»Oh, sem, sem,« je rekla in bila je dobre volje.
Darko ji je nalil kozarec črnega vina in vse je potekalo tako kot je moralo. Imeli smo se lepo.
Najprej sem postregla z gobovo juho. Bila je okusna. Nato sem na mizo postavila nadevanega piščanca, kot prilogo sem spekla krompir z gobami, za solato sem naribala peso in okisala cvetačo. Več kot dovolj vsega. Jedli smo z velikim tekom, res je bilo okusno.
»Dobro kuhaš,« me je pohvalila Pavlina in kamen se mi je odvalil od srca. Seveda sem hotela ugajati svoji tašči, le katera tega noče.
Dan je uspel, Pavlina je bila pomirjena. Preden je odšla, sva ji morala obljubiti, da prideva naslednjo nedeljo k njej na kosilo.
Bila sem zadovoljna. Preostanek dneva sva preležala pod odejo, Darko si je zaslužil malce sprostitve, obnašal se je lepo.
»Bom lahko spal pri tebi? Sem bil priden?« se je šalil in me gledal s svojimi angelskimi očmi.
Smejala sem se. Ah, ta moj mož1 Nikoli ne bo zares odrasel. Z njim ni bilo dolgčas.
Že takoj naslednjega popoldneva je prihrumela moja mati. Darko naj bi tistega dne delal do večernih ur, zato sem se lotila čiščenja dnevne sobe. Mati je kot vedno vdrla v stanovanje in me prestrašila.
»Mami, zvonec!« sem jezno rekla.
»Pha,« je užaljeno rekla in sedla.
»Kaj je narobe?« sem jo vprašala. Poznala sem njen užaljen obraz.
»V nedeljo sta povabila Pavlino na kosilo, kanje?« je pričela užaljeno.
»Da,« sem rekla in vedela, kaj bo sledilo.
»In zakaj nista še mene? Sploh veš, kako sem se počutila, ko mi je danes zjutraj Pavlina razlagala, da je jedla pri vama. Jaz pa seveda nisem nič vedela,« je rekla.
»Mami,« sem prosila.
»No, sedaj vsaj vem, koliko vama pomenim,« je pričela.
»Lepo te prosim!«
»Saj ni važno,« je rekla in gledala stran.
»Nisva mogla. Vse je bilo tako na hitro,« sem se zlagala.
»Pavlina mi je rekla, da sta jo povabila že v torek,« je povedala.
No, kaj naj sedaj?
»Mami, oprosti. Naslednjič prideš zraven, velja. Nisva pozabila nate in pomeniš nama veliko. Daj, skuhala bom kavo. Pavlini je nikoli ne skuham,« sem rekla in počasi se je pričela tajati.
Zvečer sem Darku povedala, kaj se je zgodilo in zavijal je z očmi.
»Si predstavljaš, da bi imela otroka,« sem rekla.
»Da, si,« je počasi pričel in me lepo pogledal.
»Ne, si predstavljaš, kaj bi zganjali babici,« sem rekla.
»Me ne zanima. Predstavljam pa si otroka,« je spet dejal.
»Misliš resno?« sem ga vprašala.
»Da,« je dejal, odmaknil krožnik s kosilom in me vzdignil v naročje.
»Kaj počneš,« sem se pričela smejati.
»Otroka,« je dejal in me nežno poljubil. Pogledala sem ga v oči in začutila, da misli resno. Otroka?
Vsekakor sva tistega večera delala na tem. Imeti otroka, kako pomembna odločitev, ki sva jo midva sprejela v hipu.
Čez mesec dni mi je pričelo slabiti. In vedela sem, da je to, to.
Ko sem se vračala iz službe domov, sem zavila še v lekarno. Kupila sem test za ugotavljanje nosečnosti.
Darka še ni bilo, zato sem zaklenila vrata in odšla v kopalnico. Bila sem na trnih, čeprav sem tiho že vedela odgovor. Ki pa mi ga je test čez nekaj minut potrdil. Bila sem noseča. Moji občutki ob tem, so bili mešani. Naj bom vesela? Naj se zjočem? Kaj pomeni otrok? Bo fantek? Bo punčka? Bo imela dolge lase? In, če bo fant, ga bova vpisala k nogometu? Joj, kar naenkrat je bilo polno vprašanj. Zagrabila me je panika in hodila sem po dnevni sobi sem ter tja. Kako naj mu povem?
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6 7
Morda te zanima tudi:

KOLUMNA: Mlada pri sedemdesetih

Že celo večnost me ni poljubil moški ...

KOLUMNA: Vreme bo

41 let že nismo imell tako hladnega maja, samo trije dn...

MOJ NASMEH: Korak naprej

Kaj bodo pa drugi rekli? Sem prestara za kaj takšnega? ...

KOLUMNA: Dan radosti

Rojeni pred osamosvojitvijo se ga spominjamo z rahlo no...

KOLUMNA: Deževno vreme

Vsem nam muhasto aprilsko vreme, maja že močno preseda,...

KOLUMNA: Kreativno rekreativno

Najtežje je pisati o samemu sebi. A odgovore lahko prič...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Vlasta Nussdorfer

Vlasta Nussdorfer
varuhinja človekovih pravic


"Nihče ni popoln; ne mlad in ne star, šele vsi skupaj lahko zgradimo lepši in srečnejši svet."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.