Sedel je na kavč v dnevno sobo in me gledal. Hodila sem sem ter tja. Bila sem pripravljena. Umila sem si lase, se oprhala, preoblekla. Čakal sem. Da bi šlo hitreje, sem hodila po stopnicah. Eno uro, dve in tri. Popadki so postajali vse močnejši in ko me je že pošteno bolelo, sem mu velela, naj vzame torbo.
»Greva,« je prestrašeno dejal in mi pomagal v avto.
Pot ni bila dolga. Bilo me je strah. Ves čas sem ga držala za roko in ga gledala.
»Saj bo, saj bo. Boš videla, takoj bo mimo,« me je hrabril.
»Si prepričan?« sem vprašala.
»Rodila boš prej kot v eni uri,« mi je zatrdil.
Verjela sem mu, želela sem mu verjeti.
No, po sedmih urah bitke, pa sem res rodila. Deklico!
Darko jo je držal v naročju in jokal od sreče.
»Poglej, najlepša bo! Odganjati bom moral vse fante, kar jih je tu naokrog. Najbolje, da si kupimo psa,« je pričel.
»Darko, počakaj, da se postavi na noge,« sem rekla utrujeno.
»Ime? Sta ga že izbrala?« je vprašala babica in naju gledala.
»Ime? Saj res ime,« se je spomnil Darko.
»Ne, nisva ga še izbrala. Zdajle ga bova,« sem rekla.
Nisva hotela izbirati imena, dokler dojenček ni bil na svetu. Oba sva bila mnenja, da ga morava najprej videti in mu potem izbrati ime, ki mu bo ustrezalo.
»Misliš, da bi bila Zala?« je vprašal.
»Zala,« sem ponovila. Ime mi je bilo všeč. Prikimala sem.
»Torej si Zala. Zala Biček!«
Teden dni, ki sva ga preležali v porodnišnici, je minil, kot bi mignil. Počutila sem se kot v hotelu. Stregli so mi, bili prijazni in negovali mojo hčerkico. Obiski so bili dve uri na dan, pa še to se mi je zdelo preveč. Saj, če bi prišel samo Darko, potem bi bilo premalo. Tako pa sta vsak dan na vsak način hoteli zraven še babici. Nobena ni hotela biti prikrajšana. In, če imaš babici, kot jih je imela naša Zala, si obiskov kmalu do grla sit!
»Podobna je Darku. Ravno tak je bil. Le poglej ta nosek, Veronika,« je hitela Pavlina.
»Nesmisel, Pavla! Popolnoma je podobna naši Niki. Kajne Nika?« je hitela moja mami.
»Pavlina sem, Pavlina,« je bila užaljena Darkova mami. »Ne, ne, mislim, da je podobna Darku!«
In ista pesem vsak dan. Moja mami je nalašč klicala Pavlino, Pavla, ker je vedela, da jo to jezi in potem se je delala neumno in začudeno kimala, ko jo je Pavlina popravljala. Ampak, samo zato, ker si je upala trditi, da je njena vnučka podobna njenemu sinu in ne meni.
»Darko, kaj bo šele doma?« sem ga vprašala, ko naju je prišel iskat. Tokrat mu je uspelo in prišel je sam.
»Najbolje, da pobegnemo,« je predlagal.
»Če bi bilo mogoče, potem bi. Vsaj za nekaj mesecev,« sem rekla obupano.
Vsekakor sem upala, da nas bosta pustili pri miru vsaj prvega dne.
Domov smo prispeli ob dvanajstih. Legla sem na kavč, Zalo sva položila v zibelko zraven okna. Mirno je spala. Že čez dobre pol ure je zazvonil telefon. Bila je moja mami. Darko mi je dal slušalko. Prvo, kar je vprašala, je bilo: »Je Pavlina tam?«
»Ne, mami, sami smo,« sem ji odvrnila utrujeno.
»Pridem?«
»Mami, jutri. Počivali bomo,« sem rekla.
»Bo prišla danes Pavlina?« je vrtala in imela užaljen glas.
»Ne, Darko jo je poklical in ji rekel, da bi bili danes radi sami. Kar pa se ji je zdelo razumljivo,« sem še dodala.
»Saj, saj. No, potem pa jutri. Danes bodite malce sami, saj,« je rekla in prekinila.
Zaprla sem oči in upala, da bo mala še nekaj časa tiho.
Dan je bil nadvse pester in res nisva potrebovala še babic. Zala se je prebujala na tri ure. Najprej sem jo podojila, nato je sledilo previjanje. Oba z Darkom sva jo razvila na mizi za povijanje in presenečeno strmela v majhne nožice.
»Kar ti jo daj! Jaz ji bom še kaj polomil, ker je tako drobna,« se je ustrašil Darko.
»Skupaj jo bova,« je tudi mene grabila panika. Še nikoli nisem previjala dojenčka.
»Hura, uspelo je,« je zaklical Darko čez dobro uro trudenja. »Sedaj pa nič kakati. Si slišala,« ji je zažugal.
Darko je vzel dopust za teden dni. Tako, da je bil ves čas ob meni. Ne vem, kako bi brez njega. Najbrž bi klicala na pomoč svojo mami in bi potem obžalovala, ker se je ne bi mogla znebiti.