Bratovo dekle (2/5 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Kar izvolita, sedita,« jima je velel Stane.
Irena je najprej prinesla aperitiv, potem je postregla z juho in ostalim.
Ines je bila večino časa tiho, kar je bilo normalno. Najbrž se je počutila še nelagodno med njimi, ker jih ni dobro poznala. Je pa govoril Leon. Bil je dobre volje in ves čas se je smehljal in jo gledal.
Prvi vtis je bil dober. Po kosilu so sedli v dnevno sobo in Stane je skuhal kavo. Irena je postregla domače piškote in pecivo.
»Leon nama je povedal, da si dve leti mlajša od njega. Drugače pa ni povedal prav ničesar. Kje si zaposlena?« je vprašala Irena.
»V trgovini. Za delikateso delam,« je rekla.
»Upam, da nisem preveč vsiljiva,« je takoj dodala Irena, ko je začutila Stanetov strog pogled.
»Ne, ne. Nisi, z veseljem odgovorim,« je rekla Ines.
»Stanuješ še doma pri starših?« je spraševala Irena naprej.
»Ne, svoje stanovanje imam,« je rekla Ines. »Kupila sem ga pred dvema letoma. Takrat sem se preselila sem.«
»Torej nisi od tukaj?« je spraševala Irena radovedno.
Stane jo je grdo pogledal, a je njegov pogled spregledala.
»Ne, starša sta doma v Celju. Tam imamo veliko hišo. A čas je bil, da se postavim na noge. Starejši brat živi doma, jaz pa sem šla na svoje,« je povedala.
»Sedaj pa je res že dovolj zasliševanja,« je rekel Stane in pogledal Ireno. »Leon, povej, si prost v ponedeljek? Bi šel na tenis?«
Stane je spremenil temo pogovora in Irena je molčala. Še polno stvari jo je zanimalo, toda najbrž res ni bilo vljudno spraševati in zasliševati. Toda ni si mogla pomagati. Njen brat je bil tako naiven in želela se je le prepričati, da je Ines res pravo dekle zanj.
Zvečer, ko sta se poslovila, je bil Stane jezen: »Zakaj si tako vrtala vanjo? To ni normalno, veš!«
»Ne morem pomagati. Skrbi me za Leona,« je ugovarjala.
»Saj je dovolj star, se ti ne zdi? Sam bo moral skrbeti zase,« je pričel Stane.
»Ti sploh ne razumeš povezave med nama,« je rekla in našobila ustnice.
»Ne, res je ne. Prav otročja si, da veš!«
Večer je bil pokvarjen. Ko sta legla v posteljo, se ni stisnila k njemu, ampak se je trmasto obrnila stran. Kar naj se ji opraviči! V tem, da jo skrbi za brata, ni prav nič slabega!
Med tednom sta nekoliko pozabila na spor in spet sta bila prijatelja. Stane in Irena sta se dobro razumela in prav tak odnos je Irena želela tudi bratu.
V sredo popoldan je odšla na tržnico. Vreme je bilo lepo, sonce je toplo grelo. Na poti do tja je srečala prijateljico.
»Irena, zdravo!« je zaslišala. Obrnila se je in zagledala Hildo, znanko.
»Zdravo, Hilda! Kaj pa ti? Kako si?« je vprašala.
»Dobro, saj veš. Malo nakupujem. Imaš čas? Greva na kavo?« je vprašala.
Irena je prikimala in odšli sta v najbližji kafič.
»Slišala sem, da je Leon končno našel dekel,« je pričela Hilda.
»Da prav imaš. Zadnjič sta bila pri nama na kosilu. Prijetna je,« je povedala Irena.
»Da, lepa punca, ni kaj,« je nadaljevala Hilda.
»Si jo že videla?« je bila radovedna Irena.
»Da, zadnjič v trgovini. Tam je zaposlena. Dela za delikateso. Milena mi jo je pokazala,« je razložila Hilda.
»Da, omenila je, da je trgovka,« je kimala Irena.
»Prav smili se mi,« je naredila Hilda otožen obraz.
»Zakaj?« so bile Ireno sama ušesa.
»Ja, mar ne veš? Ni nič povedala? Pred nekaj leti ji je umrl oče, pred časom pa še mati po težki bolezni. Sedaj je sama. Zbirali so prostovoljne prispevke zanjo, da si je lahko kupila stanovanje. Prej je ves svoj denar dala za zdravljenje matere,« je razložila Hilda.
»Kaj?« je bila Irena presenečena.
»No, ne smeš ji zameriti, če ti ni povedala, najbrž ji je še vedno hudo,« jo je tolažila.
»Pa si prepričana, da je vse to res? Kdo ti je to povedal?« je vprašala Irena.
»Njen šef. No, njegova žena. Saj veš, da poznam Marinko, njegovo ženo. Zato so jo tudi sprejeli na delo, precej kandidatk je bilo.«
Irena ni mogla verjeti. Ji je Ines lagala? Njim je rekla, da starša živita v Celju? Je morda slišala narobe? Ne, omenila je, da imajo tam hišo in da zgoraj stanuje brat.
»Pa kaj veš, je edinka ali ima še kaj bratov in sester?« je vprašala Irena.
»Ne, edinka je,« je kimala Hilda.
Irena je resno in zamišljeno kimala.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5
Morda te zanima tudi:

KOLUMNA: Splošna izobrazba

Večina Slovencev ni na nivoju, kar se dobro kaže tudi v...

KOLUMNA: Ali moja muca še kaj prede?

»Maja, prosim, pokaži mi, kako se zbriše zgodovina klic...

Milena Miklavčič: "Bolj slepi, kot smo, ne bi mogli biti."

»Slovenci imamo kup nesmiselnih pregovorov, ki nas nago...

KOLUMNA: O bližajočih se praznikih

Praznik vseh svetih nikogar od nas ne razveseli, predvs...

Resnična izpoved: »Rak ni smrtna obsodba!«

Šest let je minilo od trenutka, ko se je danes 51- letn...

Slovenska zgodba: »Pa kako boš lastnega otroka za gnar fehtal?«

Rija jo je takrat vprašala, kaj pa meso, ki smo ji ga v...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Barbara Bizovičar

Barbara Bizovičar
popotnica


"Sklenila sem, da ne bom več sanjala o življenju, ampak svoje sanje živela!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.