»Je kaj narobe?« je zanimalo Hildo.
»Ne, ne, nič ni,« je rekla.
»Saj ne boš povedala, da sem ti vse povedala. Naj ti sama zaupa, najbrž potrebuje čas. Ne smeš se zdaj jeziti nanjo,« je razlagala Hilda.
»Da, prav imaš. Ubogo dekle,« je kimala Irena.
Poslovili sta se in Irena ni več vedela, po kaj je na tržnico sploh prišla. S hitrimi koraki je odhitela nazaj domov. Tu se vsekakor nekaj ni ujemalo!
Stane je bil doma. Sedel je za računalnikom in ni niti trenil, ko je privihrala v dnevno sobo.
»Saj sem vedela! Ines laže,« je rekla in se postavila pred njega.
Stane je počasi dvignil pogled: »Ja?«
»Ines je lagala. Srečala sem Hildo in mi je povedala, da naj bi Ines bila edinka, da naj bi njena starša oba umrla,« je hitela Irena.
»In?«
»Nam je rekla, da ima brata in da starša živita v Celju,« je ogorčeno končala.
»In?«
»S tabo se res ne da pogovarjati! Mar nisi slišal? Laže!«
»Kaj to tebi mar? Je tvoje dekle?« je začel Stane.
»Ne, ampak, Leon je moj brat. Ni mi vseeno,« je začela.
»Irena, nikar se ne mešaj. Naj sama rešita zadevo. Sicer pa nikjer ne piše, da bosta ostala skupaj,« je mirno rekel in gledal v računalnik.
»Torej misliš, da je bolje, da Leonu ne povem?« je rekla jezno.
»Mislim, da je bolje, da se ne vmešavaš.«
»Moram mu povedati,« je rekla.
»In če boš naredila več škode? Kaj, če se Ines boji povedati, da je sama? Morda ji je nelagodno,« je začel.
»Potem bom še nekaj časa počakala. Če ne bo povedala ona, kaj je res, bom začela raziskovati,« je dodala.
»Prav, prav!«
Zvečer je šel Stane na ogled filma s prijateljem. Irena je izkoristila ta čas, ko je bila sama in je poklicala Leona.
»No, bratec, kako si?« je začela.
»Vsak dan bolje,« je veselo zapel.
»Si že spoznal njena starša?« je vprašala.
»Ne. Nikamor se nama ne mudi.«
»Pa misliš, da sta res v Celju?« je spraševala.
»Kje pa naj bi drugače bila?« je bil začuden.
»Misliš, da je Ines prava zate? Misliš, da ti govori resnico?« je vprašala.
»Sestrica, čudna si. Seveda je prava in vem, da govori resnico,« je dodal.
»Leon, naiven si, veš. Jaz bi preverila vse skupaj, če bi bila na tvojem mestu,« je začela.
»Si ti preverila Staneta preden sta se poročila?«
»Nisem, toda…« je pričela.
»No, vidiš. Zakaj bi jo potem preverjal jaz?« je vprašal.
»Ker mi nekaj pravi, da ni prava, da ne govori resnice,« je začela.
»Sestrica, ne boj se! Sam bom poskrbel zase. Nikar se ne obremenjuj s tem. Ko jo boš dobro spoznala, boš videla, da je zelo prijetna dama!«
A Irena ni bila povsem pomirjena, ko je odložila slušalko. Vse bolj se ji je dozdevalo, da Ines laže, da jim nekaj prikriva. Toda zakaj?
Irena si je zadala, da bo zadevi prišla do dna, pa če jo potem vsi grdo gledajo. Njej je nekaj govorilo, da tu ni vse tako, kot mora biti. Pa naj bo sitna ali ne!
Naslednjega dne je takoj po službi odšla v trgovino, kjer naj bi bila Ines zaposlena. Bila je na delovnem mestu. Prijazno se je smejala strankam in jim stregla. Irena jo je opazovala. Ko je prišla na vrsto, se jo je Ines razveselila: »Zdravo. Si prišla po nakupih?«
Irena je prikimala in ji naročila naj ji nareže šunko. Ves čas jo je opazovala.
»Torej si že uredila svoje stanovanje?« je rekla Irena prijazno.
»Skoraj! Ko ga bom, vas bom povabila na kavo,« je rekla Ines.
»Prav rada ti pomagam pri urejanju,« se je ponudila Irena.
»Hvala, toda, ni treba. Saj bom lahko sama,« je rekla Ines prijazno.
»Ne, res, v veselje mi bo, če ti pomagam. Raje mi povej, kje stanuješ in že danes lahko pridem zvečer k tebi,« je začela Irena.
»Joj, danes ne morem,« je odkimala Ines.
»Pa jutri. Povej mi svoj naslov,« se ni dala Irena.
»Saj res ni treba, no. Veš, rada bi ga opremila sama. Potem vas povabim. Bi želela še kaj drugega?« je prijazno rekla in ji izročila narezano šunko.
Irena je odkimala, zato se ji je Ines prijazno nasmehnila in takoj usmerila pogled na naslednjega kupca.