Bratovo dekle (4/5 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Irena je jezno odšla do blagajne. Tu je vsekakor nekaj smrdelo. Ni hotela povedati, kje stanuje. Bo že izvrtala!
»Danes sem bila v trgovini, kjer je zaposlena Ines,« je doma povedala Stanetu.
Naveličano jo je pogledal.
»In mi ni hotela zaupati svojega naslova,« je rekla.
»Tudi jaz ti ga ne bi hotel. Preveč vrtaš v človeka,« je rekel.
»Pha, nič ne veš,« je bila jezna.
»Vem to, da si prav zoprna s svojim vohanjem za rečmi, ki se te ne tičejo,« je rekel mirno.
»S tabo o tem sploh ne bom več govorila. Pojma nimaš,« je zaključila.
»Hvala bogu,« se je strinjal Stane in zavil z očmi.
Irena je bila vse bolj prepričana, da Ines nekaj skriva. Ker pri Stanetu ni dobila opore, se je obrnila na Leona. Zvečer ga je poklicala po telefonu.
»Si že bil v njenem stanovanju?« je vprašala, ko je zaslišala njegov glas.
»Kaj? Kje?« ni vedel zakaj se gre.
»Si že bil pri Ines?« je ponovila.
»Ne, ne še. Prenavlja stanovanje in želi, da bi bilo popolno, ko bom prvič vstopil,« ji je povedal.
»In se ti ne zdi, da tu nekaj ni v redu?« je nadaljevala.
»Ne, mislim, da to ni nič takega,« je rekel.
»Jaz pa še vedno mislim, da je nekaj narobe. Ines nekaj prikriva,« je rekla Irena.
Leon je zavzdihnil.
»Misliš, da se motim? Sem se že kdaj motila?« je spraševala.
»Irena, saj ni nič. Ines je prav prijetno in pošteno dekle. Skrbi te zame in to cenim, toda dovolj sem star. Nič se mi ne bo zgodilo,« jo je prepričeval.
»Še vedno mislim, da nekaj ni v redu,« je bila trmasta.
»Prosim, nikar ne zaneti prepira,« jo je posvaril in odložil slušalko.
Tega si Irena ne bi želela za nič na svetu. Najbolj bi trpela, če bi z bratom prekinila stike. Saj morda se je pa res le motila o njej. Sklenila je, da nekaj časa miruje in opazuje. Čas bo najbrž pokazal, če je imela prav. Vse življenje mu že ne bo mogla lagati in skrivati, je menila Irena. S tem se je nekoliko potolažila in počasi pozabila.
Čez štirinajst dni ju je povabila na kosilo. Stane je bil zadovoljen, da jo je minilo raziskovanje bratove punce. Irena je ni več omenjala.
Ko sta prišla Leon in Ines na kosilo, sta se ves čas hihitala in brcala pod mizo. Stane in Irena sta ju opazovala, a rekla nista nobene.
»Daj, Leon, povej,« je šepnila Ines, ko so pojedli.
»Z Ines vama morava nekaj povedati,« je začel in oči so mu žarele.
Irena je prisluhnila.
»Zaročila sva se. Prihodnji mesec se bova poročila,« je povedal.
Irena je prebledela: »Že? Mar ni malo zgodaj? Saj se sploh ne poznata!«
»Čestitava vama,« jo je resno prekinil Stane in jima dal roko.
»Da, čestitava vama,« je rekla Irena tiho. Bila je jezna, vedela je, da je najbrž Ines pohitela s poroko. Nekaj je imela za bregom!
Zvečer, ko sta odšla domov, se je Stane obrnil k njej.
»Kaj ti je spet bilo?« je vprašal jezno.
»Mar ne vidiš? Nekaj se kuha,« je rekla.
»Da, v tvoji glavi! Namesto, da bi bila srečna, ker se bo tvoj brat poročil, jima postavljaš neumna vprašanja! Si mar ljubosumna? Hočeš brata le zase?«
»Zmešan si,« je zakričala Irena in odšla v spalnico. Bila je jezna in užaljena. Stane ji ni bil prav nič v pomoč in to jo je žalostilo. A tokrat je sklenila, da pride zadevi do dna. Sledila bo Ines in ugotovila, kje je doma in kaj skriva.
Že takoj naslednjega dne jo je počakala pred trgovino. Vedela je, kdaj prenehal z delom in prišla je nekaj minut prej. Potuhnila se je in čakala.
Ines je kmalu stopila iz trgovine. S hitrimi koraki se je odpravila po cesti. Irena ji je sledila. Ines je zavila v ozko ulico. Irena je bila za njo nekaj metrov. Tudi sama je zavila in opazila, da vstopa v veliko staro stavbo. Počakala je, nato pa še sama stekla tja. Prisluhnila je. Slišala je korake po stopnicah.
Tiho je stopala za njo. Videla je, kako je Ines v tretjem nadstropju odklenila vrata, vstopila in jih zaprla za sabo. Torej tu je bil njen dom. Irena je odšla do vrat in pozvonila na zvonec. Najprej je zaslišala otroški jok. Že to je bilo čudno.
Vrata so se odprla in pred njo je stala Ines. Bila je več kot začudena.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5
Morda te zanima tudi:

Resnična izkušnja: Hvala za prijaznost tudi zdaj, ko sem odveč!

Ganljiv zapis o tem, kako je uslužbenka ravnala s stare...

KOLUMNA: Je res treba, da smo lačni?

Zgodbe raznih gospa in gospodov, ki se stereotipno pona...

KOLUMNA: Splošna izobrazba

Večina Slovencev ni na nivoju, kar se dobro kaže tudi v...

KOLUMNA: Ali moja muca še kaj prede?

»Maja, prosim, pokaži mi, kako se zbriše zgodovina klic...

Milena Miklavčič: "Bolj slepi, kot smo, ne bi mogli biti."

»Slovenci imamo kup nesmiselnih pregovorov, ki nas nago...

KOLUMNA: O bližajočih se praznikih

Praznik vseh svetih nikogar od nas ne razveseli, predvs...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.