»Zdravo. Bila sem v bližini. Videla sem te, ko si vstopila. Klicala sem te, pa me najbrž nisi slišala. Lahko vstopim?« je vprašala Irena kar se je dalo z mirnim glasom.
»Ni najboljši trenutek,« je rekla Ines. Bila je prestrašena, vrata je držala tako, da Irena ni mogla videti notranjosti.
Tedaj pa je zaslišala otroški glasek: »Mami, kdo je prišel?«
Irena je prebledela in pogledala Ines v oči. Ines je molčala.
»Je bil to tvoj otrok?« je rekla Irena. Potisnila jo je stran od vrat. Vstopila je.
»Nimaš pravice,« je rekla Ines jezno.
»Lagala si,« je bila Irena resna.
Stanovanje, kjer je Ines živela ni bilo v prenovi. V njem je bila stara dnevna soba, v njej omara in kavč, malo naprej majhna kuhinja. Na kavču je sedel mali deček in jo gledal, zraven njega je ležala mlajša sestrica.
»Koliko otrok pa imaš?« je vprašala Irena in jo pogledala.
»Dva,« je na kratko rekla Ines.
»In Leon ve?« je bila Irena radovedna.
»Ne, ne ve,« je rekla Ines.
»In kdaj bi izvedel? Po poroki?« je pihnila Irena.
»Kaj te briga. Nimaš me pravice zasliševati! Še nikoli nisem srečala bolj zoprne ženske, kot si ti,« je hitela Ines. Bila je razjarjena.
»Verjamem. Ampak, si me in ves čas sem vedela, da tu nekaj smrdi,« je rekla Irena resno.
»Pa kaj potem, če imam dva otroka?! Če me ima rad, me bo imel tudi z njima,« je hitela Ines.
»V tem, da imaš otroka res ni nič slabega. A v tem, da si ju poskušala prikriti in jih pokazati šele po poroki, v tem je veliko slabega,« je rekla Irena glasno.
»Ines, kdo je?« se je tedaj oglasil glas iz sobe, ki je imela priprta vrata.
»Nihče,« je jezno rekla.
Vrata so se odprla in v dnevno je vstopila starejša ženska. Bila je debela in zanemarjena. Hodila je s pomočjo palice. Počasi je naredila nekaj korakov, nato se je ustavila in zazrla v Ireno.
»Kdo si ti?« je vprašala.
»Irena sem,« je rekla. »Vi pa ste?«
»Njena mati. Ines si mi prinesla vino?« je rekla in jo gledala.
Ines je hitro dihala in čutiti je bilo, da bo vsak hip eksplodirala. Bila je izdana na celi črti.
»Mi še kaj skrivaš? Še kaj ne vemo, kar bi morali? Imaš dva otroka, mater, ki očitno pije in jo bolj malo briga, kakšna je na izgled. Še kaj?« je rekla Irena in jezno gledala.
»Ven! Takoj ven,« je besnela Ines in jo potisnila do vrat.
Irena je odšla. Videla je, da je resnično jezna.
»Bom Leonu povedala jaz, ali mu boš ti?« je še rekla na pragu, nato pa odšla.
Ines je z treskom zaloputnila vhodna vrata, zaslišal se je otroški jok.
Ko se je Irena odpravljala nazaj proti domu, se je tresla po vsem telesu. Kaj takega ni pričakovala niti v sanjah. Lisica je hotela njenemu bratu naprtiti dva otroka in pijanko. Le kako je nameravala vse skupaj izvesti? Je bil Leon res tako zelo naiven, da ji je vse verjel?! No, najbrž so vsi moški naivni, ko gre za žensko, si je mislila.
Doma je vso zgodbo povedala Stanetu. Sprva se je jezil, ko je rekla, da ji je sledila, toda bolj, ko je pripovedovala, bolj dolg obraz je imel.
»Kaj takega,« je rekel, ko je končala.
»No, si videl, da imam prav,« je rekla in ga zmagoslavno gledala.
»Motil sem se, priznam. Najbrž je tudi mene zavedla s svojo prijaznostjo in nedolžnim videzom. Mu bova povedala?« je vprašal.
»Počakajva še nekaj dni. Če bo še vedno tako, kot je, če mu ne bo sama, mu bova midva,« je rekla Irena. Stane je prikimal.
A že naslednjega dne je prišel Leon. Bil je vidno žalosten.
»Prekinila je z mano. Rekla je, da se je motila. Rekla je, da nisem pravi, da je spoznala drugega. Odselila se je. Kar čez noč je odšla drugam. Niti toliko ni bila, da bi mi povedala v obraz, poklicala me je po telefonu,« je začel.
Irena in Stane sta ga tolažila. Nekaj časa sta še molčala, ko je minilo nekaj mesecev, pa mu je Irena povedala resnico.
»Kaj bi brez tebe sestrica?« je rekel in jo objel.
»Ne vem, res ne vem,« je rekla Irena in se smejala. Bila je srečna, da se je tako končalo. In bila je vesela, da je bila tako radovedna. Rešila je svojega brata pred prevarantko.