Bratranec (3/6 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Verjela mu je. Rajko je vedno znal povedati prav in zadovoljna je bila s svojo odločitvijo.
Ajda je imela v kraju, kjer je študirala najeto sobo. Tam je bila čez teden, v petek popoldan pa se je vračala domov. Nekoč jo je presenetil telefonski klic. Bil je njen oče.
»Ajda, pridi domov,« je pričel z zaskrbljenim glasom.
»Očka, se je kaj zgodilo? Zakaj naj pridem?« je bila presenečena.
»Doma ti povem. Le pridi,« je dejal in odložil slušalko.
Bila je zaskrbljena. Bil je šele torek in nikoli je niso klicali.
Še istega dne je sedla na avtobus in se strahom odpeljala domov.
Doma sta za mizo sedela oče in mati. Oče je bil resen, njena mati je imela objokane oči.
»Kaj je? Kaj se je zgodilo?« je spraševala Ajda.
Rajko,« je pričela mami, a ni mogla dokončati stavka.
»Rajko je imel prometno nesrečo,« je povedal oče.
Ajda se je sesedla na stol.
»V kritičnem stanju je,« je pojasnil njen oče.
Ajda je zajokala.
Povedala sta ji, da se je z avtom vračal iz fakultete. Vanj se je zaletel kombi. Njegov avto je bil uničen, Rajko hudo poškodovan.
»K njemu grem,« je Ajda rekla.
»Počakaj do jutri. Danes ostani doma. Jutri lahko greš. Počakati moramo, kaj bo prinesla noč,« ji je svetoval oče.
»Ampak, moram ga videti,« je hlipala Ajda.
»Jutri.«
Vso noč ni spala. Premetavala se je po postelji in s strahom čakal, kakšne bodo novice naslednjega dne. Njegovo življenje je viselo na nitki. To je bilo vse, kar je vedela.
Zjutraj je bila že zgodaj pokonci. Odšla je v kuhinjo. Za mizo sta sedela njena starša.
»Boljše je. Stanje se boljša,« je povedal veselo novico.
»K njemu grem,« je rekla Ajda.
»Vsi bomo šli,« je rekel njen oče.
Sedli so v avto in se odpeljali do bolnišnice, ki je bila oddaljena dobrih petnajst kilometrov.
Rajko je ležal sam v sobi. Okrog njega je bilo polno naprav, skozi njega je teklo polno cevk. Pri njem so bili Tinka, njegova mati in oče. Rajko je imel zaprte oči. Tudi po obrazu je bil poškodovan.
Sedli so zraven postelje.
»Preživel bo. Imel je srečo,« je povedal njegov oče.
»Seveda bo,« je dejal Ajdin oče spodbudno.
»Ajda, spraševal je po tebi. Takoj, ko je odprl oči, je vprašal, kje si ti;« je Ajdi povedala njegova mami.
Ajda se je nasmehnila in ga prijela za roko.
»Tu sem, Rajko. Ves čas bom pri tebi,« mu je tiho rekla.
Po desetih dneh, je bilo že mnogo bolje. Rajko je že poskušal sam jesti. Obraz se mu je celil, najbolj so bile poškodovane njegove noge. Zdravnik je zmajal z glavo.
»Bo lahko hodil?« so spraševali.
»Ne ve se. Nič se še ne ve,« je bil odgovor.
Ajda je dopoldan hodila na fakulteto, popoldan pa k njemu. Kadar je bil čas obiskov, je bila tam. Vsak dan.
Njegova starša sta prihajala, kadar sta utegnila, njena ob koncu tedna.
»Najbolj mi je všeč, kadar sva sama,« ji je povedal Rajko.
»Tudi meni. Tako se lahko nemoteno pogovarjava,« mu je zatrdila.
Po mesecu dni je pričel hoditi k terapevtu. Njegove noge so bile šibke in ni kazalo najbolje. Toda Rajko je imel močno voljo.
»Takoj, ko je moje dekle izvedelo, da mogoče ne bom več hodil, me je zapustila,« je povedal Ajdi.
»Res?« je bila presenečena.
»Saj ji ne zamerim. Premlada je še, da bi lahko živela s tem,« je dejal.
»Če bi se mojemu fantu zgodilo kaj takega, ga ne bi pustila. Nikoli,« je rekla Ajda.
»Ti si drugačna,« se je nasmehnil Rajko in jo poljubil na čelo.
»Prestrašil si me, da veš. Le kaj bi brez najboljšega bratranca,« mu je rekla.
»Saj mi ni nič. Misliš, da bi zapustil ta svet in tebe pustil samo? Nikoli. Kdo bi ti dajal nasvete in ti govoril, kako je treba živeti?« se je šalil.
»Jaz, da ne znam živeti?«
Rajko je odkimal.
»Boš že videl! Takoj, ko shodiš normalno, boš moral teči pred mano,« mu je zažugala.
Po treh mesecih je lahko hodil s pomočjo opore. Z Ajdo sta tako večkrat odšla v bližnji lokal na teraso.
»Veliko bolje se počutim tu. Bolnice sem že do grla sit,« ji je povedal.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

KOLUMNA: Splošna izobrazba

Večina Slovencev ni na nivoju, kar se dobro kaže tudi v...

KOLUMNA: Ali moja muca še kaj prede?

»Maja, prosim, pokaži mi, kako se zbriše zgodovina klic...

Milena Miklavčič: "Bolj slepi, kot smo, ne bi mogli biti."

»Slovenci imamo kup nesmiselnih pregovorov, ki nas nago...

KOLUMNA: O bližajočih se praznikih

Praznik vseh svetih nikogar od nas ne razveseli, predvs...

Resnična izpoved: »Rak ni smrtna obsodba!«

Šest let je minilo od trenutka, ko se je danes 51- letn...

Slovenska zgodba: »Pa kako boš lastnega otroka za gnar fehtal?«

Rija jo je takrat vprašala, kaj pa meso, ki smo ji ga v...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.