Bil je lep dan, sijalo je sonce, bilo je meseca maja.
»Komaj čakam poletja. Letos bom šla na morje za najmanj deset dni,« je rekla.
»S kom?« je vprašal Rajko.
»Sama,« je povedala.
»Potem pa vzemi mene s sabo,« je predlagal.
»Te bodo že odpustili do takrat?«
»Seveda me bodo. Saj vidiš, da lepo napredujem,« je dejal odločno.
»Da, potem te vzamem s sabo. Super! Najlepši dopust bo,« se je veselila Ajda.
Pospremila ga je nazaj v sobo in še za hip sedla zraven njega na posteljo.
»Iti bom morala,« je rekla.
»Saj jutri spet prideš, kajne?« jo je vprašal.
Prikimala je in ga gledala.
Sedel je na postelji in se zastrmel vanjo.
»Sedaj, ko imaš kratko frizuro, si še lepša,« je dejal.
Nasmehnila se je.
Počasi se ji je približal in jo ves čas gledal v oči.
Ajda je otrpnila. Ni se mogla premakniti.
Rajko jo je prijel za brado in jo narahlo poljubil na usta.
Prestrašeno se je odmaknila in pogledal stran. Vedela je, čutila je, da poljub ni bil tak kot bi moral biti.
»Počivaj, grem,« je na kratko rekla in hitro vstala. S hitrimi koraki je zapustila bolnico in se šele pred njo ustavila. Naslonila se je na zid in zaprla oči.
»Vam je dobro?« je zaslišala glas mimoidoče gospe.
Prikimal je in odšla dalje. Ni vedela, kaj naj si misli. Zakaj je Rajko to storil. Toda ni se umaknila. Kaj je čutila?
Ponoči ni spala. Čustva, ki so se prebujala, so jo strašila. Vedela je, da ni prav, da so čustva prepovedana. Toda ni si mogla pomagati. Ljubila ga je, pa čeprav je bil njen bratranec.
Oklevala je, naj naslednjega dne gre k njemu na obisk ali ne. Odločila se je, da ne bo šla. Najprej je morala razčistiti, kar se je kuhalo v njeni glavi. Morala je premisliti, pa čeprav ni vedela, kje naj začne. Vse skupaj je bilo narobe. Le kaj bi rekli njegovi in njeni starši, če bi izvedeli? Ni bilo prav, tu ljubezen ne bi smela vzkliti.
Dan, ko ga ni videla je bil dolg. In bilo ji je žal, da ga ni šla obiskat. Takoj naslednjega dne je bila pri njemu. Upala je, da ne bo imel obiskov in se bosta lahko pogovorila.
»Včeraj te ni bilo,« je rekel, ko je vstopila v njegovo sobo.
»Nisem mogla,« je rekla tiho.
»Saj sem imel obiske, tako da mi ni bilo dolgčas. Moja starša sta prišla, kasneje še tvoja. Spraševali so, kje si. Rekel sem, da imaš opravke na fakulteti,« je povedal.
»Prav si ravnal,« je rekla in sedla na rob njegove postelje.
»Saj vem, zakaj nisi prišla. Poljubil sem te,« je pričel.
»Rajko,« je rekla.
»Kaj naj storim? Ne morem drugače. Tako čutim. Že dolgo,« ji je priznal.
»Moj bratranec si,« je rekla:
»In kaj potem? Saj ni važno,« je dejal.
»Mislim, da je. Ne smeva. Pa čeprav tako čutiva.«
»Torej tudi ti čutiš podobno?« je vprašal z upanjem.
Prikimala je.
»Zakaj se potem bojiš?« je vprašal in jo prijel za roko.
»Ni prav, vem, da ni prav!«
Objel jo je. Poljubila sta se. In bilo jima je vseeno.
»Nikomur ne smeva povedati,« je rekla.
Strinjal se je: »Vsaj nekaj časa ne. Potem bova videla.«
»Ne, nikoli!«
»Tudi potem ne, ko se bova poročila?« je rekel in se nasmehnil. Ves čas jo je držal za roko.
»Saj se ne bova. Ne moreva se!«
»Zakaj ne? Seveda se lahko,« je dejal.
»Bova šla vseeno skupaj na morje?« ga je vprašala.
Prikimal je.
Njeno življenje se je popolnoma obrnilo. Bilo jo je strah, da bi ju zasačili, videli drugi, da počneta nekaj, kar je prepovedano. Toda njeno srce je govorilo, da je prav tako in njen razum je bil prešibak, da bi nasprotoval.
Konec junija so Rajka odpustili iz bolnišnice. Imel je močno voljo in lahko je hodil brez opore. A še vedno je šepal. Kar pa naj bi ostalo za vedno. Pa si ni delal skrbi. Bil je srečen, našel je ljubezen.