»Ah, se bo že pohladil,« je Anja zamahnila z roko. Bilo ji je popolnoma vseeno.
Roman se je vrnil domov, ko sta otroka že spala. Tudi Anja se je umaknila v sobo za goste. Tanja je sedela na kavču in ga čakala.
Ko je prišel, je jezno sedel na fotelj in jo pogledal.
»Oprosti, Roman. Toda poskušaj me razumeti. Res nisem mogla drugače,« je hitela.
»Teden dni?«
»Da, Roman. Samo teden dni,« je rekla.
Prikimal je in vzdihnil: »Ne morem verjeti, da je tvoja sestra. Tako različni sta si!«
Naslednjega dne je Tanja odpeljala otroka v vrtec, nato pa je odšla v službo. Tudi Roman se je že zgodaj odpravil od doma.
Anja je bila sama. Ves dopoldan je poležavala po kavču in se smilila sama sebi.
Prva je domov prišla Tanja. K sreči. V pomivalnem koritu je bila umazana posoda. Anja je ležala na kavču. Tanja je odhitela v kuhinjo in pričela pripravljati kosilo.
»Kdaj bo kosilo? Lačna sem,« je rekla Anja zdolgočaseno, ko se je privlekla za njo v kuhinjo.
»Si iskala stanovanje?« je rekla Tanja resno.
»Danes ne. Danes je dan počitka. Jutri bom,« je rekla brezbrižno.
»Anja, teden dni,« jo je opomnila sestra.
»Ja, ja, saj vem,« ji je odvrnila.
Ko se je Roman vrnil iz službe in pripeljal otroka, je bilo kosilo kuhano, kuhinja pospravljena. Sedli so za mizo in tiho jedli.
Anja je mešala po krožniku.
»Ti ni všeč?« jo je vprašal Roman resno.
»Saj Tanja ve, da ne maram krompirja s cvetačo. Ne vem, zakaj si ga naredila,« je bila ogorčena.
»Ker ga mi obožujemo,« je dejal Roman hladno.
Anja je zavila z očmi in počasi jedla. Tanja pa je upala, da se bo njen mož lahko zadržal in ne bo vzkipel.
Popoldan se je Anja igrala z Davidom in Maticem. Tanja je pospravila po stanovanju, Roman je bil pred hišo.
»Jutri zjutraj pa le prični iskati stanovanje,« jo je Tanja še enkrat opomnila.
»Ne skrbi. Odšla bom takoj, ko bom lahko. Saj veš, da sem ti hvaležna, kajne?« je rekla Anja prijazno.
Minil je teden dni. Anja si še vedno ni poiskal stanovanja. Čeprav se je Tanji zlagala, da ga išče vsak dopoldan, je dopoldneve preležala pred televizijo.
»Ti ne veš, kako je težko najti primerno stanovanje,« ji je razlagala.
Tanja je kimala, Roman se je nekoliko pomiril.
Kmalu je Anja postala povsem domača. Po stanovanju se je sprehajala v spodnjem perilu, pa čeprav so bili vsi doma. Ni ji bilo nelagodno, počutila se je povsem domače.
»Lepo te prosim, Anja, ne počni tega,« ji je rekla Tanja, ko je nekoč vstopila v sobo za goste.
Anja je sedela na postelji in si v spodnjem perilu lakirala nohte na nogi.
»Kaj naj ne počnem?« je bila začudena.
»Ne sprehajaj se po stanovanju v spodnjem perilu,« je rekla Tanja.
»Zakaj pa ne? Se bojiš za moža? Lepo te prosim, Tanja, saj me niti opazi ne,« jo je Anja mirila.
A Tanja ni bila zadovoljna z odgovorom.
»To je moja hiša. Ne sprehajaj se pomankljivo oblečena, ker se ne spodobi!«
Ko je bila kasneje sama v kuhinji, ji je postalo žal, da je sprejela sestro. Vedela je, da bo ostala, dokler Tanja ne bo povzdignila glasu. Povsem se je udomačila, ni ji bilo nelagodno. Bilo ji je vseeno za vse. Nikoli ni pomagala pri hišnih opravilih, nikoli ni vprašala, če ji kaj dolguje za hrano. Tanja je likala in prala še njeno perilo in pospravljala še za njo. Vedela je, da si stanovanja ne bo poiskala. Bilo ji je prelepo, da bi odšla nekam, kjer bi morala skrbeti sama zase. Mlajša sestrica jo je pričela motiti. V ozadju se je tiho oglašalo ljubosumje. Tanja je bila stara dvaintrideset let, rodila je dva otroka, kar je seveda pustilo svoj pečat. Njen trebuh ni bil več tako raven, njeno telo ni bilo več trdno in prožno, kot nekoč. Počasi so se pričeli kazati prvi znaki staranja. Čeprav je bila učiteljica telovadbe, narave ni mogla prelisičiti.
Anja pa je bila pri šestindvajsetih prava lepotica. Imela je raven in napet trebuh, čvrsto zadnjico, veliko oprsje. Imela je dolge svetle lase in zapeljiv pogled. Saj Roman ni kazal nobenih znakov, da bi mu bila Anja všeč, a vseeno. Tanja se je bala, da ga bo premagala.