Navsezadnje je bil samo moški in Anja se mu je dobesedno nastavljala pred njegov nos.
V petek je Tanja v službi izvedela slabo novico. V ponedeljek so imeli ekskurzijo. Trajala naj bi dva dni. Tanja naj bi bila prisotna. A to ji ni ugajalo. Njen mož in Anja bi bila sama doma. Dva dni, bi ju morala pustiti sama. Romanu je zaupala, toda njej ni.
Zvečer mu je v postelji povedala, da bo morala v ponedeljek na ekskurzijo.
»Prav,« je dejal.
»Skrbi me,« je počasi pričela.
»Kaj le?« je bil začuden.
»Anja je tu. Sama bosta,« je rekla.
Roman se je pričel smejati: »To te skrbi?«
»Da, Anja je zvita, neodgovorna, saj veš,« je rekla.
»In bojiš se, da bom podlegel njenim čarom?« je dejal v smehu.
Tanja je prikimala.
»Vse, kar te lahko skrbi je to, da se ne bova stepla ta čas, ko te ne bo,« jo je miril.
»Res? Te ne privlači? Mlajša je, njeno telo je lepše, kot moje,« je rekla.
»Ljubica. Verjemi, tvoja sestra me niti malo ne privlači,« je dejal in jo poljubil.
»Zaupam ti, Roman!«
»Takoj, ko se vrneš iz ekskurzije, ji bova pričela midva iskati stanovanje. Ona ga ne bo nikoli našla. Imam veze, tako, da bo hitro odšla iz najinega doma.«
Tanja je bila pomirjena. Roman je bil res zlat mož. Ljubila ga je in povsem mu je zaupala.
Prede se je v ponedeljek odpravila, je Anji dajala napotke. Počutila se je, kakor, da bi morala dajati nasvete otroku. Najbrž jo je tedaj prešinilo, da je Anja odrasla, da njej ni več potrebno skrbeti zanjo. Tanja je ugotovila, da ima ona svojo družino, Anja je bila le sestra in imela je svoje življenje.
»Ko se vrnem, želim, da boš stanovanje že našla,« ji je rekla.
»Ampak, ti se vrneš že jutri zvečer. Dobro veš, da to ni mogoče,« je Anja odkimala.
»Anja, če do jutri zvečer ne najdeš stanovanja, ti ga bova poiskala midva z Romanom še ta teden. Do konca tega tedna želim, da te tu ni več,« je Tanja tokrat rekla resno.
Anja je zavila z očmi in naredila užaljen obraz.
»Dovolj si stara. Sama skrbi zase,« je rekla Tanja in odšla.
Ko je stopala proti šoli, je bila veliko boljše volje. Imela je občutek, kot da je iz njenega hrbta padlo težko breme, ki ga je nosila vsa ta leta. Veliko lažje je zadihala in bila je srečna, da je končno lahko povedala sestri, kar je mislila.
Prvi dan izleta je potekal hitro. Tanja je bila vesela, vso pot so peli. Proti večeru so se nastanili v hotelu. Toda otrok iz njenega razreda je dobil visoko vročino. Ni bilo drugega, kot, da ga odpeljejo nazaj domov.
»Pot je dolga, vozila se bosta štiri ure,« je dejal učitelj slovenščine Tanji, ki se je javila, da ga pospremi do doma s taksijem.
»Saj bom zmogla,« je rekla Tanja.
Odpeljala sta se okrog osme ure zvečer. Tanja je bila po eni strani vesela, da bo prej doma. Roman bo vsekakor presenečen. Povedala mu bo, da je končno prerasla svojo sestro, da jo ima dovolj in da je imel ves čas prav. Sklenila je, da se bo še bolj pozorno posvečala njemu in svojima sinovoma.
Otroka je odpeljala do doma. Vročina mu je po zdravilu nekoliko padla, a še vedno se je slabo počutil. Njegova starša sta se zahvalila in se opravičila, ker je morala nazaj. Povedal sta ji, da je bil že zjutraj nekoliko utrujen, a da ni hotel ostati doma. Veselil se je izleta.
»Nič hudega. Bom vsaj prej pri družini,« je rekla Tanja veselo in se poslovila.
Ura je bila nekaj minut čez polnočjo, ko je tiho vstopila v hišo. Povsod je bila tema in tišina. Odšla je do spalnice, na hitro smuknila prej še v kopalnico in se preoblekla v nočno srajco. Imela je ledeno mrzle noge in komaj je čakala, da jih potisne ob Romana in ga s tem prebudi.
Tiho je odprla vrata spalnice. Najprej je opazila rahlo svetlobo, ki je prihajala iz lučke na nočni omarici. Nato pa je zagledala njega in svojo sestro. Obstala je, roki sta ji padli ob telo in nemo je opazovala prizor. Roman je ležal na njuni zakonski postelji, Anja je sedela na njemu in ji kazala hrbet. Počasi se je premikala in vzdihovala.