Brez vesti (5/5 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Tanja ni mogla spregovoriti. Počasi je kot v transu odšla v dnevno sobo in sedla. V temi je še enkrat razčlenila, kar je pravkar videla. In postalo ji je jasno, kot beli dan. Nihče, prav nihče ni tako dober na tem svetu, da bi mu lahko zaupala. Da je ne bi prizadel. Bila je sama. Naenkrat je začutila praznino in odgovor, da je človek na svetu povsem sam, da ga lahko najbližji, tisti, s katerimi deliš življenje še najbolj prizadene. Je to ljubezen? Trpljenje in upanje?
Tiste noči je našla veliko odgovorov. Niti ni jokala. Le jasno ji je postalo, kam gre to življenje in kaj vse lahko prinese s sabo.
Proti jutri je zaslišala tihe korake. Anja se je vračala v sobo za goste. Ko je zagledala na kavču Tanjo, je okamenela.
»Si ti doma?« je vprašala prestrašeno.
Tanja se je obrnila k njej. V njenih očeh je bil led, za njim pa velika praznina.
»Bila sem…« je pričela Anja zmedeno.
»Vem, kje si bila. Videla sem te. Mislim, da si si narobe razložila, kaj vse se vključuje v tvoje bivanje pod mojo streho,« je rekla Tanja počasi.
»Nisem hotela, kar zgodilo se je,« je hitela Anja.
»Saj vem. Vedno se kar zgodi, pa čeprav nihče noče. Mar ni to zanimivo?!«
»Kaj naj? Oprosti, no,« je rekla Anja jezikavo. Niti tedaj ni čutila kančka slabe vesti. Niti tedaj.
»Anja, pospravi svoje stvari v kovčke. Na voljo imaš deset minut,« je mirno rekla Tanja.
»Kam pa naj grem?« je bila Anja ogorčena.
»Verjemi, povsem vseeno mi je. Pojdi, kamor želiš. Pred moje oči pa ne stopi nikoli več. Nikoli več, Anja, te ne želim videti,« je rekla odločno.
»Saj si zmešana,« je izdavila Anja.
»Pojdi. Deset minut imaš, potem bom tvoje stvari zmetala skozi okno,« je ponovila Tanja.
Anji je bilo povsem jasno, da je izgubila. Užaljeno je zmetala svoje stvari v kovčka in še preden je minilo deset minut, je odvihrala skozi vrata.
»Pa da veš, tudi jaz te nočem več videti,« je zavpila užaljeno in zaloputnila z vrati.
Zvoki so predramili Romana in prišel je pogledat, kaj se dogaja. Ko je opazil ženo, je onemel na stopnišču.
Tanja ga je gledala naravnost v oči. Iz njenih oči je lahko razbral vprašanje in prizadetost.
»Tanja, jaz…« je pričel.
»Saj vem, kar zgodilo se je. Mi je že Anja razložila, da sploh nista hotela, da bi do tega prišlo. Veš, prav smilita se mi, revčka!«
»Ti si jo pripeljala v to hišo,« se je branil.
»In ti si bil najbrž prepričan, da je tvoja last, če prebiva tu, kajne? Pripeljem še svojo mamo?«
Roman je povesil pogled. Molčala sta.
»Najbolje, da greš,« mu je rekla.
»Kam?« je vprašal presenečeno.
»Stran.. ven iz te hiše. Tudi Anja je nekje tam zunaj. Mogoče se bosta našla,« je rekla mirno.
»Torej me podiš?« je dejal in jo gledal. »Je konec? Hočeš to?«
»Roman, ne podim te. Sam si si tako izbral. Če je konec? Ne, zame ne. Zame je začetek,« je rekla hladno.
Odšel je še preden sta se predramila otroka. Odpeljala ju je v vrtec. Toliko energije je še imela v sebi. Ko je bila spet doma in jo je pozdravila mučna tišina, pa je zajokala. Solze se niso hotele ustaviti.
Poklicala je svojo mater in jo prosila, če lahko gre po otroka. Da ju bo prišla iskat zvečer.
Ko je zvečer prišla, je imela še vedno zabuhle oči. Materi ni tajila. Vse ji je povedala in materi so se ulile solze.
»Kaj takega?! Si slišal Franc?« je spraševala moža.
Tudi njen oče je bil jezen. Tanja ni vedela, če je ravnala prav, toda naj sprevidita, kdo je Anja. Zakaj bi jo večno varovala in ji zakrivala hrbet. Naj zaživi z obrazom, ki si ga je nadela.
Z Romanom sta se sporazumno ločila. Ostala sta prijatelja. Bilo mu je žal, kar je bilo več kot očitno, toda Tanja je vztrajala pri svojem.
»Ena napaka, pa se ločujeva,« je bil razočaran.
»Dala sem ti vse. Svoje življenje, svoj čas, vse, Roman. Dovolj je ena napaka. Žal, takšna sem, saj veš,« mu je rekla.
O Anji ni slišala niti besede. Tudi domači niso vedeli, kje je. Najbrž se je od sramu pogreznila v zemljo.
Roman ni odnehal. Ko sta bila ločena nekaj več kot pol leta, jo je povabil na večerjo.
»Saj veš, da imam rojstni dan. Vsaj na večerjo pojdi z mano,« jo je prosil.
Tanja je oklevala, nato pa le pristala.
»Je to najin prvi zmenek?« jo je vprašal, ko sta sedela ob svečah v prijetni restavraciji.
Tanji je zaigralo srce, toda ostala je hladna: »Ne, tisti je že davno mimo, Roman.«
»Bova poskusila znova?« jo je prosil in jo prijel za roko.
Ni je umaknila, rekla je: »Lahko poskusiva znova, toda nikoli se ne ve, kaj bo življenje prineslo.«
»Kaj misliš s tem?« jo je vprašal.
»Brez obveznosti. Naj čas prinese svoje. Ne obljubljam ti več tistega, kot sem ti nekoč,« mu je rekla.
Sprejel je, čeprav ga je zabolelo v želodcu.
Tanja je vedela, da so njene besede nekaj, kar nikoli ne bi mogla narediti. Ljubila ga je. Še vedno je bil njen in edini. Toda, naj malce živi v strahu. Naj okusi vsaj delček tistega, kar je ona tisto noč, ko je njena sestra brez vsake vesti ležala na njeni postelji.
< Nazaj na začetek članka
Stran: 1 2 3 4 5
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Irena Dolinšek - IR1

Irena Dolinšek - IR1
upokojena organizatorka dogodkov


"Ljudje se moramo čim prej otresti strahu pred staranjem in delom življenja v penziji! Pomembno je, da sprejemamo vse stopnje razvoja v svojem življenju in izkoristimo njihove prednosti, saj je teh v vsakem obdobju življenja veliko, če jih le vidiš."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.