Svoj avto sem pustila na meji in sedla v njegovega.
»No, brez uniforme si še lepša,« mi je prijazno dejal in me gledal v oči.
»Hvala,« je bilo vse, kar sem lahko rekla.
»Odpeljal te bom v miren lokal, kjer mi boš lahko povedala vse o sebi,« je dejal. »Še prej pa se seveda spodobi, da izveš vsaj moje ime. Marcel sem.«
»Klavdija,« sem rekla in mu s tresočo roko segla v njegovo. Tako, led je bil prebit.
Sedla sva na teraso, dan je bil lep. Sonce je že pošteno grelo, pa čeprav je bil šele april. Marcel je naročil malo pivo, sama sem naročila vodo in kavo.
»No, lepa carinica, sedaj pa povej, kako to, da si se odločila za tak poklic,« je dejal z nasmeškom in se naslonil na stol ter čakal.
Povedala sem mu, da je bil že moj ded carinik in da se mi je že od nekdaj zdelo to delo častno. Povedala sem mu, da v svojem delu uživam, da ga tudi danes ne bi hotela zamenjati.
»Zanimivo,« je kimal.
»Pa ti? Kaj počneš ti?« sem vprašala.
»No, jaz sem bolj priložnostni delavec. Redne službe nimam. Toda, to ne pomeni, da nimam denarja. Lepo živim. Dobro zaslužim s priložnostnimi deli. Sicer je res naporno, toda nisem vezan,« je povedal.
Nisem prav dobro razumela, kar je opazil.
»Ne, nikar ne misli, da sem lenuh. Delam vsak dan. Dela je polno, toda nisem tak človek, da bi lahko zjutraj vstal in odšel na delo in opravljal vedno isto delo,« mi je razložil.
Potem je spraševal on. Zanimalo ga je vse in z zanimanjem je poslušal moje pripovedovanje.
Tam sva sedela skoraj dve uri. Pa je čas tekel tako hitro, da sem bila kar žalostna, ko sva plačala in odšla proti avtu.
»Kdaj te lahko spet vidim?« je vprašal in se naslonil na avto.
Skomignila sem z rameni.
»Jutri?«
»Da, ob štirih končam s službo,« sem prikimala.
»Prav,« je dejal in sedel za volan.
Odpeljal me je nazaj do meje, kjer sva se poslovila. Sedla sem v svoj avto in se z nasmeškom odpeljala proti domu. Bila sem srečna. Bila sem prepričana, da sem mu všeč. On je vsekakor meni bil. Tako čednega moža, še nisem spoznala. Zaljubila sem se vanj.
Naslednjega jutra sem se pričela pripravljati za v službo že uro prej. Stala sem pred vrati garderobne omare in stokala. Prav ničesar nisem imela! In kriva sem bila sama. Po tehtnem premisleku sem le izbrala hlače in najnovejši pulover. Rahlo sem se naličila in ob ogledalu premišljevala, kdaj sem bila zadnjič pri frizerju. Vsekakor sem bila mnenja, da ga bom morala obiskati v bližnji prihodnosti.
Marcel je bil pred mejo točno ob štirih. Stal je pred svojim avtom in se smehljal.
»Lepa si,« je dejal, ko sem stopila do njega. Nekaj časa je okleval, nato pa me je poljubil na lice. Vztrepetala sem.
Odšla sva na isto teraso, kot prejšnjega dne in naročila pijačo. Pogovor je bil že veliko bolj sproščen. Pripovedovala sem mu o službi, o raznih pripetljajih in z zanimanjem je poslušal.
Prijel me je za roko in me pogledal v oči. Onemela sem.
»Všeč si mi, Klavdija,« je dejal.
»Tudi ti meni,« sem priznala in zardela.
»Boš konec tedna prosta?«
Pomislila sem. Da, v nedeljo sem bila prosta, kar sem mu povedala.
»Bova šla na izlet?« je vprašal.
Prikimala sem.
»Že takoj zjutraj lahko odrineva, če imaš čas,« je predlagal.
Seveda sem imela čas. Le kaj bi bilo lahko bolj pomembnega, kot preživljanje nedelje z njim!
In sva šla. Povedala sem mu, kje sem doma in ob osmih zjutraj me je čakal pred vhodom. Veselo sem sedla v avto in odpeljal je.
»Kam greva?« sem vprašala.
»Skrivnost,« mi je tiho zašepetal in se smehljal.
Naslonila sem se in uživala.
Kmalu sem lahko sklepala, da se peljeva proti morju. In z njegovo izbiro sem bila zadovoljna, morje sem imela rada. Najbolj romantični kotički so bili ravno tam.
Parkiral je na velikem parkirišču v Portorožu in peš sva se odpravila po ulici. Prijel me je za roko in bila sem srečna. Čeprav je bilo šele pomladi, je bilo tam polno turistov. Vreme je bilo lepo, bilo je toplo.
Sedla sva na klop zraven obale in opazovala morje. Nato se je sklonil k meni in me poljubil. Vztrepetala sem. Imel je mehke in čutne ustnice, imel je topel objem. Prepustila sem se mu in bila najsrečnejša oseba pod soncem.